Milan Vincetič MERMOL
zbirka Frontier Proza – Kulturni center Maribor
Da ne boš bogu in sebi kradel čas, mi pomagaj pospravljati karambolčke.
S tem stavkom se eden od likov v noveli z naslovom Mirja, v eni izmed devetih, koliko jih obsega zbirka Mermol, usmeri k opravilu. Pospravljanje karambolčkov… Kaj bi to lahko bilo? In v Mermolu, ki vzdrži predpostavko, da je to samostalnik moškega spola, je tako mnogo spraševanja, s katerim pa se ne pride prav daleč. Tudi kraje je precej, tiste postmodernistične, tiste posodobljene prepisovalske strasti, po kateri nastaja še eno izvrstno besedišče, ki pa zagamano fletno koketira s slovenščino v paru porečij, to se pravi, da si je tudi tokrat pisatelj vzel čas za še eno utrditev svojega slovesa za občutenja prisluhnitvi živi govorici in nastajajočemu govoru. V Mermolu se pojavlja devet ženskih imen, kar vsekakor sovpada z vsaj devetimi muzami, ki pa za seboj peljejo kohorto naslednic, da je zadoščeno postopkom nanizavanja, postopkom kopičenja opisov stanj hrepenenja po ženskem. A kopičenja in prekucavanja je še na nekem področju: to je inovativnost pri posodabljanju sodobnosti v smislu zapisovanj tankočutnih prestavitev slovenske evropščine v slovenščino. Pojasnjeno drugače: pisatelj vrvež in vrtinčenje vsakovrstnih vplivov, ki oblikujejo sodobščino tako spretno spelje in s tem zapelje v pripovedi, da njegova sodobščina obeta prihodnost. Razjasnjeno drugače: uporablja slovenščino za prihodnost. Prihodščino. Seveda je zapletenost nujna, pravzaprav pogoj za vzpostavitev govora, ki se obeta. Kraji na presečišču tako mnogih govoric, da en govor ne zadošča, so kraji, ki lahko ohranijo svojo pripadnost le in zgolj s posluhom za krajevščino. Seveda so tu izpostavljena narečja. In zapostavljena ni slovenščina, zanemarjena ni domačinščina. Pisatelju je nujno sporočanje, ki se ga bo dalo razumeti ali vsaj slediti mu tudi v prihodnje.
Mermol je potemtakem čoln, ki ga je na naslovnico modre knjige postavil Peter Dobaj, Mermol je tudi potovanje, ki se ne konča, Mermol zna biti tudi še kaj drugega, vsekakor neizrekljivega.
Mermol je tudi opomin, da je lahko knjiga, ki je izšla v stotih izvodih, kar nekako spominja na stotine pa na stotice, da je lahko taka knjiga že z obeti v ponatisu. Mermol se spogleduje s poprihodnostjo. Poudarjeno! Četudi je v zapisu o Mermolu zaznati hiperpatetiko, se ga nikakor ni potrebno bati. Pa saj se ve: potrebno je brati, a ne med vrsticami in tudi ne naenkrat.
Kaj namreč ugotavlja Borut Gombač, pisec spremne besede? Ugotavlja, da pisatelj označuje čas z začimbami.
Ovrednoteno drugače: plemeniti ga. Da je mera čez rob, je še potrebno oznaniti, in da je v Mermolu toliko likov, da postaja proces identifikacije popolnoma odveč, totalno mimo. Vse so vsi. Tako gre to z Mermolom.
In podkrepljeno z navedkom iz novele Ladika: »Tudi če bi šla Zemlja napol, bi se hotel Astor, h kateremu se je bil pravkar napotil, le oprl na tretjo nogo.«
Navedek je stavek na meji razumljivega, saj je izvzet, izpostavljen, skorajda zlorabljen, ko se tako voljno dá na uporabo. In takšne so prebivalke čolna, na katerem gospodari okolica, zvedava, prebrisana, preteča. Devet prebivalk Mermola s hudomušnostjo vabi na branje.
Andrej Lutman