le trajanje ne pomeni nič
z njim opraviš na samotnem otoku
ko se pesek zapisuje med prsti
spiješ praznino in odtrgaš srečo
pogleduješ krpe kože kako se napenjajo v nebesno jadro
pokončen jambor je zrak steber neulovljivosti
kot jutranji vrvež pomešanih trav v morju
večkratno butne ob bok
pomirjena usoda spomina skozi mimobežnosti
les nagovarja steklo z zgodbo
o dolgosti potovanja in precejenih svetlobah skozi telo
vsebina na suhem pogleduje razburkanost
opominja kot pritrkavanje navzočemu
kakor pred več kot sto osmimi leti poslana želja
upanje gostitelja da te predrami iz sieste narahlo
kot da ni hotel in ti navrže v opravičilo
da se pač zgodi
pluta je opravila s poslanstvom
v objemu zatohlega zraka je razcepila kisik
in ga ljubosumno zadrževala
odpreš zamašek
porumenele besede čakajo glasove
svež zrak jim vdihne smisel
zapisano spregovori
na cilju si
prebran uslišan
da vrneš pismu čas nazaj
naj traja
Dare Gozdnikar, Foto: Polonca Kovač, 2017
Dare Gozdnikar, Foto: Polonca Kovač, 2017
Dare Gozdnikar, Foto: Polonca Kovač, 2017