Piše: Marija Švajncer

ROKERJI POJEJO PESNIKE – zbornik poezije (Kulturni center Maribor, Simfonica Slovenica 012, 2017)

Kulturni center Maribor je v zbirki Simfonica Slovenica z letnico 2017 izdal zbornik Rokerji pojejo pesnike: ko pesniki pišejo rokerjem. Knjigo je uredila Tonja Jelen, oblikovanje in prelom je pripravil Peter Dobaj, naslovnico pa si je zamislil Romeo Štrakl.

Uvodne besede so napisali Tonja Jelen, avtor projekta in urednik Dušan Hedl, nekdanji literarni urednici Petra Kolmančič in Vesna Rečnik-Šiško ter literarni uredniki iz preteklosti: Nino Flisar, Željko Perović in Borut Gombač.

Urednica zbornika Tonja Jelen v uvodu pojasnjuje, da se je literarno-glasbeni projekt Rokerji pojejo pesnike začel pred dvajsetimi leti s koncertom, ki je bil predvajan v živo in je pomenil stapljanje glasbe in literature. Zbrana besedila že več let izhajajo v obliki uglasbene poezije in so pomemben dokument, ki dokazuje, da lahko tudi zvočna slika dobi svoj zbrani temelj, ki je namenjen tako branju kot poslušanju.

Avtor projekta Dušan Hedl svoje prizadevanje imenuje zgodba o uspehu, v kateri sta bila pomembna tako določen namen kot globlji načrt. Domislil se je ideje o nadzvočno sodobnem, uspešnem in kakovostnem popu, ki bi ga začinili s kultiviranimi pisci besedil, vse to pa bi se dogajalo na javnem prizorišču. Seveda ni šlo brez ovir in težav, ki so tako zelo značilne za dogajanje na Slovenskem, toda s premišljeno strategijo mu je uspelo, da je projekt ohranil v dobrem stanju. Ko je nekaj let s svojo skupino snemal oddaje za mariborski RTS, je postavil visoka in sodobna organizacijska merila. Vsem sodelujočim se zahvaljuje in v svojem temperamentnem slogu doda naslednje besede: »RPP je umetniška, kulturna, jezikovna in pop kulturna bomba ustvarjanja predvsem v slovenskem jeziku in še vedno ima izreden potencial, saj mladi sodelavci, ki postavljajo RPP v zadnjih letih skozi Kulturni center Maribor, izredno dobro, s sodobnimi organizacijskimi standardi, obvladajo projekt.« (str. 15)

Naslovnica zbornika poezije Rokerji pojejo pesnike, zbirka Simfonica Slovenica 012

Petra Kolmančič je prepričana, da je uglasbitev že zapisanega besedila za glasbenika svojevrsten izziv, saj je treba uveljaviti ustrezen dialog s pesmijo. Pri tem se pojavijo tudi čeri: diktatura glasbe ne sme pesmim prevzeti besede in se polastiti poezije, glasba se poeziji ne sme podrediti in postati zgolj njeno ozadje. »Glasba mora najprej prisluhniti pesmi in se šele nato lotiti njene integracije v nov umetniški milje.« (str. 16)

Vesna Rečnik-Šiško omeni zastavljeni cilj, s katerim bi k sodelovanju privabili najbolj prepoznavne slovenske pesnike (in pesnice) in ponudili možnosti uveljavljanja tudi mladim ustvarjalcem. Dobro poezijo in glasbo primerja z razmerjem med žensko in moškim, odnosu med osebama, ki sta samozadostni, hkrati pa lahko njuna ljubezen privede do neslutenih razsežnosti sreče in celo kreacije novega življenja. Ne gre pa pozabiti, opozori, tudi na duh časa, obrtniške standarde, izpovedno moč, sposobnost interpretacije, poslovne prijeme, kulturno politiko in vse tisto, kar omogoča nadčasovnost in obenem aktualnost.

Nino Flisar pravi, da je projekt osnovan na imenitni ideji o sobivanju sodobne poezije in rokovske glasbe, toda sama ideja ne zadošča, saj po mora po njegovem mnenju med poezijo in glasbo preskočiti iskrica, ki sproži nadgradnjo poezije z glasbo in obogatitev glasbe s poezijo in šele tako nastane nekaj, kar se »vtisne« v uho in dušo poslušalca, prav to pa je dragocenost tega projekta.

Željko Perović omeni veliko odzivnost pesnic in pesnikov; s postopkom komponiranja se zanje odprejo nove dimenzije besedila. Borut Gombač predlaga, naj se vsakokratni literarni urednik (pa tudi glasbeni) zadeve loti s konceptom in z osebno noto. Želi si še tesnejšega in še bolj organskega sodelovanja med rokerji in pesniki (pesnicami); v mislih ima popolno ustvarjalno simbiozo med prvimi in drugimi.

Urednica Tonja Jelen se je odločila za abecedno razvrstitev avtoric in avtorjev pesmi, pri čemer se nekateri predstavljajo z eno samo, drugi z dvema ali tremi, največ pesmi pa so prispevali Borut Gombač, Novica Novaković in Jože Štucin. Ustvarjalci se skoraj vsi najpomembnejši slovenski pesniki in pesnice, med njimi tudi letošnji prejemnik Prešernove nagrade Boris A. Novak, zazvenijo Bori Srečka Kosovela in pesmi Janeza Menarta, oživljen je spomin na prezgodaj preminila Tomaža Brenka in Vesno Spreitzer. Med pesniki so tudi nekateri nagrajenci Prešernovega sklada, dobitniki Glazerjevih listin ter drugih priznanj in nagrad.

Vsebina zbranih pesmi govori o treh sklopih – bivanjskih vprašanjih, ljubezni in družbeni kritiki. V prvem sklopu so očitni mračni toni. Človek se zaveda svojega neponovljivega bivanja, utrditi skuša svoj položaj, išče smisel življenja, premaguje misel na minevanje in občuti odtujenost. Pristno razmerje z drugimi ljudmi je težko uveljaviti, med realnostjo in videzom obstaja nasprotje. Vsakodnevno doživljanje je paradoksalno, želje se ne uresničijo, slutiti je napetost, zagrenjenost in negotovost, vendar se v spletu zapletenih okoliščin porajajo tudi udarnost, upornost in protest. Nekatere pesmi so napisane kot nagovori in vprašanja, verzi so včasih rahlo obarvani tudi z optimizmom in ironijo. Tako na primer Borut Gombač v pesmi, ki jo je uglasbil Bojan Sedmak, zapiše: »Cena časa raste z leti, / vsak trenutek je zaklad. / Enkrat dano je živeti, / tisočkrat pa biti mlad.« (str. 69)

V drugem sklopu – ljubezni se čutnost in želja po bližini mešata z dvomom. Obstaja hotenje in hrepenenje, telo se predaja, toda nekje v ozadju se poraja slutnja, da povezanost dveh, po naključju združenih ljubimcev, ne bo trajala. Napolnjevanje vseh teh dni z dvema osebnima izbirama je po svoje naporno, zavezano času in minljivosti. Zamaknjenost, strast, dotiki in toplina se morajo umakniti odhodu, slovesu in zaprtosti vase. Besede o čutnosti so pogosto izrečene kar naravnost in brez olepšave.

Tretji sklop postavlja v ospredje kritiko kapitalizma in potrošniške družbe. Pesniki neposredno govorijo o revščini, lakoti, potisnjenosti na rob družbe in obstrancih, za katere se nihče ne zmeni. Dragica Korade pravi: »Zdaj smo samostojni, mamo svojo državo / in demokracijo, in vsi tam gori pravite, da smo razviti, / ampak gospod predsednik, oprostite, / meni pa se zdi, da smo zmirom bolj zaostali in zabiti.« (str. 92) Novica Novaković verjame v novo generacijo revolucionarjev in poziva, naj ustavimo ta voz, ki drvi v pekel.

Večina pesmi je napisana v zborni slovenščini, tu in tam je kaka v slengu, dve sta v madžarščini in dve v angleščini. Kar nekaj pesmi ohranja rimo, mnogo je napisanih v svobodnih oblikah, skoraj vse pa imajo ritem in kar kličejo po uglasbitvi. V sklepnem delu zbornika je dodan natančen Pregled kompilacijskih izdaj od leta 2001 do danes.

Naj si na koncu dovolim še malce nečimrnosti. Ko sem na stooseminpetdeseti strani prebrala pesem Meje, mi je zaigralo srce. To pesem Bojana Sedmaka, pesnika, publicista, kantavtorja in profesorja slovenščine na Prvi gimnaziji Maribor, je namreč uglasbil moj sin Zmago Švajncer Vrečko (Sedmak ni bil njegov profesor, sorodne duše se pač najdejo). Oznaka pod črto PGMB, RPP 9 pomeni Prva gimnazija Maribor, Rokerji pojejo pesnike 9. Zmago je tedaj vodil rokersko skupino, skladal rok in funk ter igral na kitaro. Ravnatelj Herman Pušnik je znal prisluhniti mladim ter jim je dovolil in omogočil, da so si v kleti gimnazijskega poslopja sami uredili prostor za vaje. Obnova je zahtevala veliko dela, vendar so bili mladi polni vneme in navdušenja. Sin je dolgo po teh obnovitvenih opravilih ponosno nosil z malto popackane hlače iz džinsa (tedaj še niso bile na prodaj take z luknjami). Takšni so pač rokerji, pa če pojejo pesnike ali samo udarjajo po kitari.

Marija Švajncer