Ženske, njihove pravice in rože
Piše: Tanja Jerebic
Ker smo nedavno praznovali osmi marec, se spodobi kakšno reči o ženskah. V teh dneh smo lahko marsikaj prebrali o kršenju naših pravic. Vsako sporočilo nosi osebno noto pisca. Z mojim ni nič drugače.
Ko sem pred pisanjem članka začela razmišljati, če so mi bile ženske pravice skozi življenje velikokrat kršene, če sploh kdaj, je bila moja prva reakcija: niti ne!!! Nikoli nisem zares živela v patriarhatu, vsaj ne v smislu ožje družine. Bolje povedano, pri nas je vedno vladala mati. Imela je zadnjo besedo, če ne edino. Kljub kaotičnosti moških figur v mladosti, odraščanje z očetom, kasneje z očimoma, moram priznati, da me ni nihče od njih nikoli udaril, otipaval, posilil ali silil k opravljanju ’ženskih’ opravil. Nihče od njih si me, pravzaprav, ni drznil siliti k čemurkoli. Oče me je že zelo zgodaj seznanil, da sem posebna v presežnikih, enakovredna vsem spolom in se lahko kosam z vsakim moškim. Če mi je življenje kazalo drugačno plat, je hitro posegel vmes in izravnal krivice meni v prid … Ampak oče ne more vse življenje letati za tabo in naravnavati povzročenih ti krivic. Včasih v šali rečem, da sem imela v mladih letih smisel za ’organizacijo’. Kar sem nastlala, so drugi za mano pospravili. Točno tako delujejo sodobni menedžerji … ustvarjajo kaos.
Šalo na stran, bolj ko sem razpredala o ženskih pravicah, hitreje se je polnil lonec, postavljen pod kap. Sprva le po kapljicah, nato je začelo deževati in posoda se je brž napolnila. V neredu nihče ne vidi, kaj se dogaja, ne povzročitelji ne nesrečniki okrog njega. Četudi bi ga morebiti povzročali namerno, se prej ali slej zazankajo z lastno vrvjo. Tako prvi ostanejo osupli brez tal pod nogami, čim se začne rušiti znana struktura, bodisi je namensko spodkopana ali naključno. Takrat potegnejo boljši konec redoljubi. Že dolgo zelo sodim mednje.
Pred dnevi sem brala intervju znanega filozofa, da se bo ’italijanska družba rešila zato, ker je brez reda’. Moje izkušnje so drugačne. Res je revolucija sama po sebi kaos, nikoli je ni možno popolnoma nadzirati ali voditi, vendar je obenem tudi naključje. Nisem prepričana, da je čakanje na Godota najboljša rešitev odprave ženskih ali družbenih krivic. V zgodovini je v krivičnih obdobjih deloma res interveniral kaos, nepredvidljivi dogodek, vendar je za njim vedno stala kopica klenih močnih resnih ljudi z občutkom za red, ki so se upirali, ljudem odpirali oči, se borili, celo zastavili lastno življenje za boljše čase. Ne moremo reči, da so nam sufražetke naključno priborile ženske pravice, tudi svoboda nas ni obiskala mimogrede in se naselila v naših krajih, ker ji je pri nas všeč. Najbrž bo treba razmišljati organizirano in se boriti za boljši jutri.Ob dnevu žena nekateri podarjajo cvetje … Nikoli nisem zares ugotovila, zakaj so mi rože v zgodnjih dvajsetih povzročale tako silno tesnobo. Dolgo sem se vrtela v krogu, da bi našla vzrok za nelagodje. Nekaj časa sem jih celo povezovala s svojo feministično nastrojenostjo; najprej ti fant prinese rože, zatem te zasužnji; kmalu nosiš velik trebuh naokrog, končaš pa kot gospodinja. Nič kaj obetavna perspektiva.
Mnogo kasneje sem se vselila v najemniško stanovanje v Ljubljani. Na omari sem opazila skoraj odmrlo rastlino, ki je premogla le nekaj uvelih listov. Spraševala sem se, kaj naj z njo. Obdržala sem jo. Kmalu je bilka začela bujno rasti, prebujno. Poimenovala sem jo Borka. Skupaj sva se preselili v Maribor. Zdaj se bori za svoj prostor s sosedinimi rožami na stopnišču. Velika je že skoraj kot grm. Spomladi jo bom spet presadila. Vsako leto potrebuje večji lonec, zato se ponovno sprašujem, kaj naj z njo, čeprav že vnaprej vem, obdržala jo bom. Mogoče je bilo nelagodje z rožami izpred mnogih let tesnoba tiste vrste, ki se kaže kot slutnja; da bom nekoč naletela na rožo, ki se je ne bom ne mogla ne znala ne hotela znebiti.
Ženske se bomo morale zgledovati po Borki.