Piše: Tanja Jerebic

Službe za nujno medicinsko pomoč so začele pacientom z nenujnimi primeri zaračunavati storitve po samoplačniškem ceniku. Z oktobrom se jim bo pridružila tudi mariborska urgenca. V prehodnem obdobju bo triažna medicinska sestra presojala nujnost primerov. Marsikdo se sprašuje, kaj bo potem. Ali bomo znali razsoditi o resnosti poškodbe, ne da bi nas kaznovali zaradi skrbi zase?

Prejšnjo nedeljo sem med zapiranjem okna v kopalnici bosonoga brcnila v rob ploščic od tuš kabine. Mezinec me je grozljivo bolel še ves dan, vendar se mi ni zdel ne preveč zatečen ne pomodrel … Tako sem se do večera po malem spraševala, če bi morala na ugenco. Nisem znala presoditi, ali sem nujen primer. Da bi razpršila dvome, sem na Googlu poiskala slike polomljenih nožnih mezinčkov, ki so, priznam, zgledali precej grozljivejše od mojega. Drugi dan je bolečina ob hoji izginila, nisem več šepala, prst pa je bolel le še na otip, ni bil zlomljen.

Eni smo nerodni. Često se ob kaj spotaknemo ali se nam spodrsne, da kam pademo … K sreči imam čvrste kosti, ki se redko polomijo. Od tod menda čudež, da se mi je to zgodilo le dvakrat v življenju, na rami in na prstu, obakrat kar se da komplicirano z več prelomi naenkrat. Mogoče sem se tokrat o odločanju glede nujnosti poškodbe bolj kot na slike zanesla na pretekli izkušnji, ko se je iz aviona videlo, da je nekaj hudo narobe. Vsekakor je bolečina varljiv pokazatelj resnosti primera, saj zna navaden udarec bolj boleti od zloma. Ob vidni poškodbi namreč padeš v šok, telo te pred bolečino zaščiti z endorfini, zato ne čutiš popolnoma nič … Prav tako se ne gre zanašati na čvrstost kosti, saj s staranjem postanejo porozne zaradi zmanjšane gostote … Kaj naj bo torej merodajno pravilo za nujni obisk dežurne službe?

Kljub izjemno redkim obiskom na urgenci, mogoče enkrat na desetletje, bi mi lahko v preteklosti zaračunali neupravičeno storitev le enkrat, nikakor po moji krivdi! Pred leti sem v Ljubljani dobila alergijo po obrazu zaradi kreme z visoko vsebnostjo alkohola. Teden dni po zadnji uporabi sem imela veke še vedno rdeče, otekle, koža po obrazu je ostala hrapava od drobnih izpuščajev. Odšla sem v zdravstveni dom, ura je bila dokaj pozna, šest zvečer, v čakalnici ni bilo nobenega pacienta, na vratih je pisalo, da dela zdravnica do 19 h. Prosila sem jo, če mi lahko predpiše recept za kakšno mazilo, kar ji ne bi vzelo veliko časa. Cinična doktorica, takrat mi še ni uspelo najti osebnega zdravnika, ker so se me zaradi gneče vsi otepali, me je »napotila« na urgenco. Zdelo se mi je čudno, zato sem rekla, da se lahko oglasim naslednji dan. »Ne, nič ni potrebno čakati«, je vztrajala, »morajo vas vzeti na urgenci.«

Tam so mi priredili celo predstavo. Kljub temu, da sem jim pokazala svoje simptome, kako bi jih sploh skrila, saj niso bili na podplatih, temveč na obrazu, so me vzeli prednostno. Glede na težo simptomov, sem pričakovala, da bom v čakalnici vsaj 5 ur. Ko so poklicali zdravnico, sem se počutila skrajno bedasto. Ves obraz je imela rdeč in pikast od izpuščajev. Skratka njena alergija je bila precej hujša od moje. Bilo je, kot bi se iz mene norčevali. Mogoče se niso, tega še danes ne vem, ker me je gospa z vso resnostjo obravnavala in mi predpisala recept. Zna biti, da je dežurni zdravnik celo edini, ki mora sprejeti osebe z urejenim zdravstvenim zavarovanjem brez izbranega zdravnika, vsi ostali te lahko zavrnejo, vsaj mene ni nihče želel sprejeti …

Predolge čakalne vrste na urgenci so sila neprijetne za resno poškodovane ali bolne, vendar kot vidimo, je naše zdravstvo preveč kaotično, da bi ceno plačevali pacienti. Enkrat si takoj na vrsti, čeprav primer ni preveč nujen, drugič čakaš dve uri v čakalnici z zmečkanim prstom in upaš, da ga prišijejo, preden bo odmrl … Kaj bodo po novem naredili na urgencah v primerih, kot sem ga pravkar opisala? Kajti plačevanje nenujnih primerov s strani zavarovanih pacientov, ki po tuji krivdi ne morejo najti osebnega zdravnika, bi obenem pomenilo, da imajo dostop do zdravstvenih storitev samo kot samoplačniki, kar je diskriminacija … Torej sem proti!

V Ljubljani je bilo pred leti nemogoče dobiti zdravnika ali zobozdravnika, dvomim, da je sedaj drugače. Težav torej nimamo le s predrznimi pacienti, ki si čakalne vrste za osnovne ali specialistične preglede skrajšajo z neupravičenimi bližnjicami v urgentnih centrih, temveč tudi s predrznimi zdravniki na primarni ravni, ki ne sprejemajo novih pacientov … Vir vse predrznosti pa je ministrstvo za zdravje, ki ne želi vedeti, koliko bolnikov lahko sprejmejo zdravniki na primarni ravni in na vseh ostalih …