Piše: Matej Krajnc

“Čiro, počivaj v miru!” To so bile prve besede, ki so mi padle na pamet, ko sem med vsakodopoldanskim brskanjem po internetu naletel na dejstvo, da je umrl nekdo, za katerega se je zdelo, da je bil, če zelo karikiram, “literarni Keith Richards” – človek, ki bo preživel tudi poslednji pogrom. In preživel je nesluteno vrsto pogromov: pokopal je oba otroka in domala vse najboljše prijatelje, a azil vedno našel v poeziji, pisanju in razmišljanju. Bil je vseprisoten in eden redkih, ki ga je bilo moč prepoznati že po silhueti: to je Ciril Zlobec in nihče drug. Znamenita frizura z lasmi, padajočimi na čelo, in bradica – tak naj bi po pričevanjih Janeza Menarta bil že, ko sta se začela družiti v časih, ki se zdaj zdijo kot nekaj iz Dickensa: v prvih povojnih letih, ko pesniška smer, ki jo je pomagal utemeljiti, pri oblasti še ni bila zaželena in ko še ni bil “household name”, kot temu pravijo z mednarodnim izrazom.

Vsi vemo, kakšne so pesniške in siceršnje zasluge Cirila Zlobca; kakšno vlogo je odigral pri utemeljevanju povojne slovenske (in jugoslovanske) poezije, kakšno vlogo je imel kot dolgoletni literarni urednik in tudi njegova politična vloga je jasna in nedvomna (pomembna tako pri začetkih krhanja jugoslovanskega centralizma kot pri osamosvojitvi). Ko se je leta 1953 na knjižnem trgu pojavil kot eden od znamenite četvorke, je bilo jasno, da bo “graditeljska” poezija morala dokončno prepustiti prostor bolj osebnemu pesniškemu izražanju, kar so pred pesniki štirih že začeli utemeljevati Ada Škerl, Jože Šmit, Peter Levec, Ivan Minatti in Matej Bor. A skupinski nastop štirih prijateljev, takrat avtorjev revije Beseda (Ciril je z Jankom Kosom imel tam tudi uredniško funkcijo), je jasno povedal, da so bodrilne misli o domovini čisto v redu, a da je poezija (kar je vedel že tudi Kajuh) intimna zadeva, da pesnik ni nujno mehkužec, če piše o svojih bivanjskih dvomih. Bivanjski dvomi takratni družbi, ki se je šele postavljala, in je zato potrebovala jasno bivanjsko vizijo, sicer niso dišali, a premik v to smer je bil slej ko prej neizogiben. Ko je Ciril Zlobec leta 1957 izdal prvo samostojno pesniško zbirko, je že z naslovom povedal, kaj bo rdeča nit njegovega pisanja vse do zadnje zbirke: ljubezen v njegovem pisanju ni bila kakšen okrušek mehiških nadaljevank, pač pa življenjska pesniška drža. Ob njej je bil seveda dvom, ob njem seveda tudi domovina, zlasti Kras, h kateremu se je kot pesnik vedno znova vračal, a v naslovu svoje bržčas najbolj znane zbirke je dovolj razvidno zapisal: ljubezen dvoedina. Kar je pomenilo, da bližina in intima med dvema zanj predstavlja smisel bivanja in tudi izpovedovanja. Tu zraven je v svojih pisanjih, zlasti v memoarih, pristavil tudi dobršno dozo dobrovoljnega humorja in premočrtne nazorskosti: priznam, rekel sem. Za svojimi besedami se ni skrival ali jih skušal reinterpretirati. Kar je rekel, je rekel.

Imel sem srečo, da sem pesnike štirih spoznal že precej zgodaj, vsaj nekatere izmed njih, Koviča še najmanj, ker je bil od četvorke najbolj vase zaprt in odmaknjen. Čiro Vrag, kot ga je v eni svojih satir posrečeno imenoval Menart, je bil drugačne sorte: ko si ga spoznal, si se z njim lahko pogovarjal o marsičem; povabil te je v svojo sobo na SAZU in z veseljem razglabljal o poeziji, življenju, vesolju in sploh vsem. Če si ga srečal na ulici, se je vedno ustavil in spregovoril vsaj nekaj besed, odvisno od tega, kako se mu je mudilo. Druženja v Konzorciju, na Festivalu Sanje in drugod so bila vedno pospremljena s to ali ono lucidno pripombo na račun najaktualnejše stvari, ki si jo počel (če je vedel zanjo, in če si ga vsaj malo zanimal, je ponavadi vedel), premogel pa je tudi tolikšno mero odgovornosti in stopnjo splošne manire (kar danes vse bolj izginja), da mu ni bilo pod častjo odkorespondirati, če je v časopisu prebral kak poglobljen zapis o svoji poeziji.

Poleti 2004 se je na Festivalu Sanje zgodila okrogla miza o literaturi in družbi, natančnega naslova teme se ta hip ne spominjam, a gre za enega meni najljubših spominov na Cirila Zlobca; poleg njega, Matjaža Kmecla in Barbare Korun so posedli tudi mene. Čiro je že pod odrom pred začetkom dejal: “Glej, da boš kaj povedal, sicer bojo spet rekli, da sva s Kmeclom najbolj pametna!” Kmecl se je nasmehnil in šegavo pripomnil, da nima nič proti, da je najbolj pameten, če je to seveda utemeljeno z debato. Debata je bila utemeljena. In ko sem danes zvedel, da je Ciril Zlobec “opustil tuzemsko rabo”, če prafraziram Prešerna, sem pomislil: Čiro si bo končno odpočil. In od Keitha Richardsa pričakujem, da bo na naslednji plošči uglasbil vsaj eno njegovo pesem.