Piše: Matej Krajnc

Cankarjeva založba 2018, prevedla Đurđa Strsoglavec

Ime Dragana Velikića je pri nas že dobro znano, njegov opus zvečine preveden, dotični roman pa je z izvirnim naslovom Islednik izšel leta 2015 in dobil vrsto uglednih nagrad. Že naslovnica nekako nakazuje vsebino romana z grafičnim prikazom igre Spomin, ki smo jo bržčas igrali vsi v zgodnji mladosti in tudi še pozneje. In do kam sega spomin pričujočega dela?

Roman bi bilo krivično označiti zgolj s suhoparnim “avtobiografski”, čeprav je avtobiografska nota ključna, a pri Velikiću gre seveda vedno za večplastno obravnavo gradiva, četudi osebnospominskega in tako dobimo v enem romanu pravzaprav dva; v drugem delu knjige se pripovedovalska perspektiva zamenja in pisec postane iz prvoosebnega zapisovalca lastne zgodovine protagonist romana o lastni zgodovini; ta zaobrnitev izvira pravzaprav iz prepričanja njegove matere, da je pisatelj dolžan pisati resnico, kopati po sebi, saj je tam več kot dovolj gradiva. Da izmišljevanje zgodb ni potrebno, še več, iz tona glasu njegove matere razberemo, da je celo neetično.

Njegova mama je pravzaprav pravi protagonist romana; tista je, ki narekuje ritem pisateljevega otroštva s svojo vztrajnostjo in trmo hoje skozi življenje z resnico in pretanjenim pomnjenjem. Že samo iz njenih beleženj, v katerih hotelih vse je stanovala, bi lahko nastala debela knjiga. Zaradi očeta pomorca se je družina precej selila in osrednji kraj knjige je Pulj, ali, povejmo drugače, Istra, kjer počiva večina pisateljevih mladostnih spominov. Ko mamo v poznih letih pesti demenca in konča v domu, začne pisatelj razmišljati o preteklosti, po njeni smrti pa se odpravi na pot svojih (in njenih) spominjanj, da bi jih rekonstruiral in osmislil, da bi našel resnico. V teh spominjanjih je ena osrednjih oseb Lizeta, učiteljica in soseda pisateljeve družine; Lizeta je tudi, se zdi, ključna beseda spominov v romanu, gospa, ki je pomembno zaznamovala protagonistovo odraščanje. A vse te zgodbe iz njegove mladosti morate pregnesti sami, in to večkrat, saj Velikić-pisatelj to od vas naravnost zahteva; njegovi spomini niso namreč zgolj njegovi, zapisani so tako živo, da postanejo tudi naši in čeprav nismo vsi živeli v času njegove mladosti, smo v državi njegove mladosti živeli dovolj dolgo, da se tudi mi spominjamo in njegov Pulj postane tudi naš. In njegova mama je kljub svoji neupogljivosti in premomiselnosti navsezadnje simpatičen literarni lik; pri naštevanju njenih specifičnih lastnosti nas malce spomni na mamo Johna Cleesa; ta jo je barvito opisal v svoji avtobiografiji. Kar nekakšna tiploška analogija nastane, čeprav sta obe gospe živeli vsaka na svojem koncu sveta. Obe nam postaneta simpatični, čeprav se zavedamo, da pravzaprav nikoli nista razumeli (in dovolili), da se svet vrti in dogaja tudi zunaj njunih prepričanj. A kot taki pravzaprav (p)ostaneta človeški.

Ko Velikić v tretjem, ad-libskem delu knjige, nagovarja umrlo mater, ne dobimo nujno vtisa, da gre za posmrtno “pismo”; tudi sam je v letih, ko začenja pozabljati, a vendar … napisal je roman, ki ga je bil nekako dolžan napisati – ne toliko mami kot sebi, svojim spominom. In ko v osrednjem delu knjige potuje po krajih spominov in išče svojo rdečo nit, je dejansko res preiskovalec, slednik svojega izročila, ki ga zdaj seveda vidi in razume drugače, skozi drugačne oči in tudi skozi drugačno kožo. A to je neizogibna bivanjska posledica in čeravno se iz pisanja razbere tudi odtenek nostalgije, še zdaleč ne gre za sentimentalno delo. Gre za resnično delo. In pisatelji morajo pisati resnico.