O sranju 1/4

Piše: Tanja Jerebic

1. del

Nekoč sem slišala nekoga reči, da v času množične produkcije noben izdelek ne more biti več sto odstoten original, ker na nas vplivajo vsa dela, ki smo jih kdaj videli, slišali ali prebrali, najsi se tega spomnimo in zavedamo ali ne. Naj mi torej oprostijo tisti, ki bi jih utegnil zmotiti naslov članka, zavestno izposojen od znanega filozofa, čigar delo je izšlo pri tej založbi leta 2009 in sem ga prebrala takoj, ko je bilo dosegljivo v knjižnicah. Nanj me je včeraj spomnila omemba v neki drugi knjigi, ki jo, lahko rečem, že predolgo prebiram in se mi je zdel še najprimernejši za opis zgodbe o stanju v slovenskem zdravstvu. Avtor originalnega naslova opisuje sranje, bullshit v angleščini, kot tisto stopnjo govorice, ki je ne moremo označiti ne za laž ne za resnico, saj je od nje še bolj oddaljena kot od laži. Tako po Frankfurtovem mnenju lažnivci resnico spoštujejo vsaj toliko, da se z njo okoristijo za prevaro, morajo jo upoštevati, če jo želijo sprevreči v slabe namene, medtem ko se ji sralci v celoti ognejo in jo popolnoma ignorirajo …

E. coli
E. coli 1/5, Foto: Tanja Jerebic

V prvem razredu osnovne šole sem imela učiteljico, ki ni bila najbolj primerna za poučevanje otrok. Sodila je v generacijo, ki je zatiranje okupatorja doživljala v letih, ko se človek že polno zaveda poniževanj in storjenih mu krivic … Ko me je učila, je morala biti blizu upokojitve. Spominjam se je kot neverjetno živčne osebe, še smejala se je nekako skozi stisnjene zobe. Otroci v teh letih veliko govorijo, se kar naprej smejijo, preveč sprašujejo, so glasni in neobremenjeni ter že toliko vejo, da te mimogrede spravijo v zadrego … Kamorkoli me je presedla, sem klepetala, ne nalašč. Otrok, nevajen rigoroznega okolja, se v svoji razposajenosti spozabi, dolgčas mu je, zna že brati in računati. Ob enem od neštetih kaznovanj, me je posadila zraven zelo travmiranega sošolca, ki mu je uhajalo v hlače. Bila sem zrela do te mere, da se mu nisem nikoli smejala, vendar mi je bilo zaradi njegovega ostrega vonja sila neprijetno. Nič smešnega ni v tem, da učiteljica kriči nate ali na druge sošolce, pod sosedovim stolom se pa naredi lužica — ki jo je, če me spomin ne vara, moral sam pobrisati — da ti postan urin do konca pouka sili v nos. To imenujem tehnika (ena od njih) discipliniranja s smradom; več kot sem govorila, bolj je smrdelo, zato sem v drugi razred vstopila kot globoko introvertiran človek in sem bila v razredu povečini samo še tiho …

Naslednji moreč spomin, asociiran na odpadke telesa, sega globje v otroštvo. Majhni otroci poskušajo v obdobju spoznavanja sveta pojesti vse, kar jim je na dosegu. Ne ločijo med lepim in okusnim, zato dajo v usta vse, kar bi lahko bilo užitno. Zaradi podobnih izkušanj so se mi menda zaredile gliste v črevesju. Kako dolgo smo se jih v resnici trudili iztrebljati, ne vem, z moje perspektive se je zdelo, da leta. Neprijetna boleča in srbeča izkušnja, zaradi katere sem veliko prejokala. Nobeno zdravilo ni kaj prida zaleglo, še italijanske čokoladice s strupom ne. Higieno smo morali izpilili do perfekcije, in s pomočjo dolgotrajnega zdravljenja sem se jih končno znebila. To imenujem nujna tehnika discipliniranja s čistočo; če se po iztrebljanju ne umiješ, bo bolelo, zato se potreba izven polja homogenosti sploh ne pojavi več.

V naši družbi se o marsičem ne spodobi govoriti, vse je en velik tabu. Resnici na ljubo si nisem nikoli predstavljala, da bom morala o svojem ženskem organu v spodnjem delu telesa spregovoriti javno in povabiti k zdravljenju še varuha pacientovih pravic, o čemer razmišljam že skrajno resno. Ker si predstavljam, da bo to pri marsikom povzročilo zgražanje, bo najbolje, da ga v tekstu imenujem kar organ. Sicer pa v resnici ni nič drugega kot to, eden od neštetih delov telesa …

Ampak moje težave se niso začele z njim. Pred približno 13 do 15 leti se mi je spremenil vonj oziroma moje telo pred tem ni oddajalo sploh nikakršnih omembe vrednih vonjav. Potila se nisem nikoli kaj prida, še danes ne, razen ponoči malo intenzivnejše, ampak se vedno pokrijem kot medved, da me slučajno ne bi zeblo, mraza ne maram. Na lestvici od 1 do 5, bi izbrala 2.

Eden od zgodnejših simptomov je bilo zaudarjanje po sladkem. Bila sem v zgodnjih tridesetih in skoraj čez noč sem ostala popolnoma brez energije. Cel dan sem poležavala, kaj takega se mi še ni zgodilo, kar naprej sem bila zaspana. Odšla sem do zdravnice za študente, čeprav takrat nisem več študirala. Nekaj časa sem lahko še ostala pri njih, ker sem imela težave z iskanjem splošnega zdravnika …
Povedala sem ji, da imajo skoraj vse moje tete po očetovi strani sladkorno bolezen, da smrdim po sladkem in da sem verjetno tudi sama zbolela. Pregledala mi je kri, ugotovila da je sladkor v mejah normale, zato me je vprašala, kaj jem. Tako mi je svetovala, naj preneham jesti krofe vsak dan, kajti človek smrdi po tem, kar poje. S takim odgovorom sem bila zelo zadovoljna, se mi je zdel logično sprejemljiv. Nehala sem jesti krofe in vonj je izginil. Vendar se iz osnovnošolskih dni spominjam, da sem imela obdobje, ko sem sem se vsako jutro pred poukom ustavila v pekarni in kupila rumovo kocko, ki ni nič manj sladka od krofa in nisem imela nobenega vonja … Zdravnikov ne obiskujem prav rada, ne gre za hipohondrijo, temveč sem opazila, da se z mojim telesom nekaj dogaja … Če zna doktor/ica simptome dobro argumentirati, se me zagotovo znebi za nekaj časa, še zlasti, če zatem izginejo, se sploh ne prikažem več.

Leave a Reply