O sranju 2/4

Piše: Tanja Jerebic

2. del

Naslednji obisk pri isti zdravnici je bil zaradi bulice na čelu, kjer se je zbirala kri in se je iz dneva v dan večala. Dobila sem napotnico za plastičnega kirurga in dogovorili smo se za operacijo. Pregovor, da človek lažje in hitreje misli pod stresom, ni iz trte izvit. Čeprav nimam medicinskega znanja, se mi je ob pogledu na razmesarjeno roko pacienta pred mano hitro posvetilo, da sem povezala zdravničin nasvet z Montignacom in si zastavila vprašanje, kaj sem oziroma česa nisem jedla s splošnim opisom vitaminov v knjigi Jem, torej hujšam. Gre za motnjo strjevanja krvi zaradi pomanjkanja vitamina K, ki se nahaja v mesu. Torej sem začela ponovno jesti meso, tvorba je izginila. A sprememba je ostala trajna, kasneje sem opazila, da se bulica začne formirati vedno znova na istem mestu, kadar ne jem mesa.

E. coli
E. coli 2/5, Foto: Tanja Jerebic

Kmalu zatem so se mi naredili fleki na gležnjih in na levem kolenu, ki jih imam še danes … So nekakšna trajna alergija, neobčutljivi so za antimikrobna zdravila, ne sodijo niti med znane kožne bolezni. Zdravili smo jih z različnimi kremami, vendar se jih ne da ozdraviti. Ne vem, če sodijo k seriji simptomov, ki me zanimajo, ker sem imela že v otroštvu rdeče maroge v prednjem predelu, na obeh nogah, kjer zavežeš čevlje, a so z leti izginile in se pojavile na drugih mestih.

Prav točnega vrstnega reda simptomov ne vem, vendar so si kar nekako sledili en za drugim. Vse se je nekako odvijalo poleti in pozno jeseni, zato je še najbolj verjetno, da sva bila s takratnim fantom najprej na počitnicah v Budvi, kjer se kanalizacija dobesedno izliva v morje na več mestih. Praktično cela obala smrdi po človeških iztrebkih, ki se v potočkih iztekajo med kopalce. Črnogorci so tudi drugače zelo na kratkem s higieno. Če smo iskreni, smrdi vsepovsod, ne le na plaži in v gostilni umazan prt kar pred tabo obrnejo na ’čisto’ stran, vendar madeži vseeno prosevajo skozi tkanino. Obenem se mu pozna, da je bil že večkrat obrnjen naokrog, ker so packe na obeh straneh, ki jih niti pisan karo vzorec ne more skriti … Nelagodje in razočaranje se je poznalo pri obeh, tja sva šla kot nekakšna zaljubljenca, ki sta se v Dubravniku skoraj stopila od ugodja, v Budvi sva se kregala in težila drug drugemu od jutra do večera za povsem banalne stvari. Po treh dneh sva se pobrala domov. Po prihodu v Ljubljano je še isti dan dobil visoko vročino. Meni ni bilo ’nič’. Vročino sem dobila šele čez pol leta, le nekakšni abstraktni simptomčki so se postopoma pojavljali.

Še pol leta po tistem se mi je začel širiti iz telesa nek vonj po skurjenem, zažganem sem takrat temu rekla. Po vratu so mi začele rasti pecljate bradavice, ki so se do leta 2010 tako namnožile, da sem jih morala sama zamrzniti, če sem se jih hotela znebiti. V Mostah sem dobila napotnico, vendar je bila čakalna doba skoraj leto dni, odstranijo ti po eno bradavico naenkrat, le-te se pa medtem veselo množijo. Človek z oslabljenim imunskim sistemom se zlahka okuži s čemerkoli, z virusom ali s še z dodatnimi bakterijami …

Leta 2013 so v Nemčiji ugotovili, da je 6,5 milijona državljanov okuženih z raznimi bakterijami, proti katerim so številni antibiotiki že neučinkoviti. Oboleli sploh ne vejo da so okuženi, dokler so kolikor toliko zdravi, se imunski sistem uspešno bori proti njim, ko zbolijo še za kakšno drugo boleznijo, se le-ta do konca sesuje … Največkrat se z bakterijami okužijo prav v bolnišnicah …

Leta 2005 so se mi pojavile ’hormonske težave’, pri katerih sem mnogo kasneje opazila, da se vonj pojavlja v povezavi s ’hrano’. Ginekologinja mi je predpisala kontracepcijske tablete za uravnavanje hormonov. Niso pomagale. Večkrat sem jo obiskala … Na koncu je zaključila, da ni z mojim zdravjem nič narobe, bila naj bi v letih, ko ženske najbolj uživajo v spolnosti in imajo največ hormonov …
Neki naključni splošni zdravnici v Šentvidu, kjer sem takrat živela, sem pet let kasneje šla težit zaradi vonja, a me je vrgla iz ordinacije, češ, naj obiščem psihiatra, ker v krvi ni našla povišanega vnetnega proteina (CRP). Šele po desetih letih sem ugotovila, da imam težave s preobčutljivostjo na hormonske motilce iz plastične embalaže … Ko sem nehala kupovati hrano in pijačo v mehki plastiki, je vonj po ’hormonih’ izginil. Vse pogosteje se je vračal drugi vonj, ki bi bil lahko nadgradnja smradu ’po zažganem’, podoben amonijaku. Pred nekaj leti sem začela brati o trimetilaminuriji. Določene hrane sem se začela ogibati in uporabljala sem izključno zelo kisla mila, zato sem vonj marsikdaj uspešno prikrila. Klasično milo ni zaleglo, po tuširanju je smrdela cela brisača, kot da se sploh ne bi umila. Oprano perilo je še vedno smrdelo, kljub dodajanju alkoholnega kisa. Počasi sem začela med belo perilo dodajati Varikino, da vsaj oprane cunje niso več smrdele. Posteljnino sem menjala na 2 dni.

Vsako leto sem bila bolj elegantna, kar sem sprva pripisovala moji vnemi za zdravo prehranjevanje. Vseeno se mi je zdelo čudo, da se lahko bašem s čimerkoli, jem ob vseh urah in se ne zredim, zato sem naredila preizkus in ugotovila, da je to nova nadgradnja simptomov. Hujšala sem sama od sebe, čeprav sem jedla vsaj za enega silaka. Na čase se mi je zdelo, da se amoniak spreminja v vonj po bakterijah. Pred dvema letoma sem si poškodovala prst. Dobila sem antibiotike, vonj se je zelo zmanjšal, a po vsaki antibiotični kuri se je spet vrnil. Kapnilo mi je, da imam težave z bakterijami. Prijazni Mariborčani so mi začeli deliti nasvete, ne da bi jih sploh kaj vprašala. Pred Hoferjem sem zaklepala kolo. Ustavil me je neznani moški in mi začel razlagati, kako si daje malo sode bikarbone pod pazduho, da ženi ne smrdi. Neka druga gospa je na poslovilni večerji za javna dela izstrelila povsem mimo konteksta, da pravi čaj odpravlja bakterije …

Leave a Reply