Piše: Matej Krajnc
Loma Vista, 2018
V 21. stoletju se mi še vedno zdi čudno limanje nalepk “Explicit Content” ali “Parental Advisory” na plošče. Kot bi že otroci v vrtcu ne vedeli, kaj pomeni “fuck” ali kaj podobnega. Leporečje zaradi “moralnih vrednot” in dvojna morala v skoraj popolnoma razčlovečenem sodobnem svetu sta lastnosti, ki ju vedno težje prenašam, in ob izidu tele plošče, ki ima seveda tisto oznako tudi na digitalni različici, sem se kar nekako nasmehnil, češ: časi grejo naprej, tehnika tudi, mi v glavah pa nazaj v srednji vek!
Ob izidu pričujoče plošče sem marsikje, tudi pri nas, opazil, da marsikdo popolnoma spregleda besedno igro, ki si jo je zamislila Annie Clark, imenovana St. Vincent. Plošča ne nosi več naslova Masseduction, pač pa MassEducation; Masseduction se je glasil naslov njene leto dni starejše sestre, na kateri je St. Vincent domiselno spojila precej intimno izpovedno plat svojih novih pesmi s svežim plesnim pristopom, ki je marsikaterega njenega pristaša osupil, če ne že razočaral. Annie namreč velja za eno najvidnejših kitaristk sodobne dobe, za inovativno glasbenico, ki je izročilo rock glasbe spajala z najrazličnejšimi eksperimentalnimi postopki; ti so njeni glasbi dali zahtevno podobo, táko, ki ni za ušesa mainstreamovskega občinstva, kateremu pa se je St. Vincent zaradi svoje vztrajnosti in iskrenosti z vsako ploščo bolj bližala, kar je tudi svojevrstni fenomen. In ko je lani s tem sodobnim plesnim pristopom kot kaže dokončno prodrla v mainstream (čeprav množične medije žal bolj zanimajo njene romance z manekenkami), smo se spraševali, ali nima tudi pri tem kaj za bregom. Kitare v njeni zvočni sliki ni ostalo kaj dosti, zamenjal jo je beat, tudi turneja ni bila nič kaj minimalistična, pač pa je šlo za pretanjeno domišljen odrski spektakel, kar je spet osupilo nekatere pristaše Anniejine glasbe. A saj je to počela že prej, kajne?
MassEducation, ki je prišla med nas 12. 10. letos, je druga plat te medalje: zminimalizirana na glas in klavir, očiščena produkcije. Komadi, ki so na lanski plošči delovali kot dober sendvič, so zdaj kost, s katere se še bolj zrcali Anniejina izpoved, njeno slikanje osebnega sveta, ki ga je najprej oblekla kot pozimi, nato pa je prišlo poletje in ga razgalilo. Ali pa jesen, ko odpade listje. Morda zveni poetično, a gre zares, o tem priča že naslovnica: na njej St. Vincent ne pušča dvoma o naravnanosti plošče, a slika na naslovnici je zamegljena; tu se začne tuhtanje o pesmih, ki smo jih lani slišali precej drugače. Zdaj pa jih slišimo samo z glasom, ki ga spremlja pianist Thomas Bartlett. In njegove tipke so tako melanholične in “lepe” kot perkusivne in “grobe”. Los Ageless in New York zdaj ne puščata več dvoma o svoji rdeči niti, takisto ne Slow Disco ali Savior. Spet ni kitar, a to ta hip ni več point, kajne? In čeprav Annie prilepijo tiste spodobne nalepke, vse s plošče vpije: jebite se, dušebrižniki, tole tu je moje in kompromisi me ne zanimajo. In ob tem se je treba vprašati: so Annie Clark kdaj sploh zanimali kompromisi?