Piše: Andrej Lutman

Vlado Kreslin Zakartana ura

Beletrina, Ljubljana, 2018

Sam naslov knjige, Zakartana ura, Vlado Kreslin pojasni že na začetku zbirke. Njegov ded je s soške fronte prinesel srebrno žepno uro, ki jo je kasneje zakartal v lastni gostilni. Njegov sin, Kreslinov oče, jo je čez pol stoletja odkupil od vaškega urarja. Bleščeča ura še vedno točno kaže čas.

Beltinčan Vlado Kreslin, slovenski pesnik, pevec in folk rock glasbenik se je v pozorna ušesa zasidral že leta tisoč devetsto osemdeset, ko je zmagal na slovenski popevki s skladbo Dan neskončnih sanj, kasneje s skupino Martin Krpan, verjetno pa še najbolj s skupino Beltinška banda. Precej je pripomogel, da je prekmurščina postala dostopnejša in prepoznavnejša v širši Sloveniji.

Svoj pristop do pesnjenja nazorno pojasni v prvih vrsticah pesmi z naslovom Ena pesem: »Eno pesem / rad bi napisal pesem / enostavno / prijazno / ki bi bila brez skrbi / ki bi ljudi veselila / ki bi še meni dajala moč.«

Vlado Kreslin, Zakartana ura, Beletrina, 2018

Pet lastnosti torej naj vsebuje pesem: enostavnost, prijaznost, brezskrbnost, veselje in moč. Pri podrobnejši razgradnji Kreslinovih pesmi bi se te sestavine v njegovih pesmih vsekakor dale določiti in izpostaviti, saj so obrnjene k ljudem in ne posegajo po metafizičnih ali transcendentalnih resnicah, ki bi jih pesnik z zapleteno metaforiko ovite posredoval zahtevnejšemu bralstvu. Njihovo vodilo je namreč spevnost. Na to opozori tudi pisec spremne besede z naslovom Ura, ki teče naprej, Jani Virk, z besedami: »Kreslin pesmi jemlje iz sveta, ki mu pripadamo, iz našega tukaj in zdaj, ki se po tihem ožilju spomina povezuje s preteklostjo in nepovratno drsi v neko melanholično razprto prihodnost, v kateri nas čakajo, kdo ve, ali odgovori na vsa vprašanja ali dokončni molk.«

Pesmi v zbirki so nekako presekane oziroma je njihovo tiktakanje prekinjeno z zapisi v obliki pripovednih vrivkov, ki pojasnjujejo same pesmi, ali pa v njihovo vzdušje prinašajo neko širše ozadje ter sočasne pojave, ki so bili vzrok njihovega nastanka. Tako omenja Aleša Debeljaka, ki je napisal navdihujočo oceno drugega ljubljanskega nastopa Beltinške bande, pa skupno ribarjenje s Tonetom Partljičem, kar je botrovalo pesmi, nastali nekje med Kornati, ali določeni politični dogodki, ki jih pesnik zabeleži na način naslednjega navedka: »Ko je prvi zapel, je bil zadnji še na toplem v partijo. Zdaj kikirika proti njej.« Na nasprotni knjižni strani je pač pesem z naslovom Petelini.

Druga vrsta vrivkov pa so posnetki lističev in listov, na katere je pesnik beležil svoje trenutne vtise ali nastavke za pesmi. Iz njih je razvidno, da lahko pesem nastane kjerkoli: na računu iz trgovine, ob pisalnem stroju, v pesnikovi beležki. In pa seveda tudi pesnikovo postopno oblikovanje njene dokončne oblike.

Tematika, ki je zaobjeta v pesmih, se giblje od sprotne angažiranosti, ki jo povzročajo širši družbeni pojavi, kot je za primer akcija Očistimo Slovenijo, ki ji je posvečena pesem z naslovom Okna na stežaj, ki vsebuje tudi pomenljive vrstice: »Zbrišimo prah po koteh / spomina in v očeh / kaj pa, če pod odvrženo lupino / skril se nam je smeh?«, dalje se pesemska tematika vsaj dotakne povsem običajnih stvari, kot je avtomat za kavo, ali pa tematika poseže po ovekovečenem pesniškem občutju, ki je seveda ljubezen in bližina drugih.

Pesmi so večinoma opremljene s datumi in kraji nastanka, kar daje vedeti, da pesnik pesni povsod in venomer, kar pa tudi lastnost predmeta, ure, ki ji je zbirka posvečena. Besedna zveza zakartana ura ima namreč še sopomen: to je čas, ki naj bi bil vržen stran. No, čas, ki se ga porabi za prebiranje teh pesmi, zagotovo ni izgubljen.

Andrej Lutman