Piše: Matej Krajnc

Založba Modrijan, 2018 (prevod: Maja Kraigher, spremna beseda: Jasna Lasja)

V času, ko se moramo še vedno boriti za osnovne človeške pravice in ko svoboda govora postaja svoboda zmerjanja in diskriminacije, prihaja prevod prozne prvenke Sandre Cisneros (rojene l. 1954) kot droben opomnik, da se časi pravzaprav ne spreminjajo tako zelo. In čeprav so si ženske vmes izborile nekaj pomembnih pravic, je njihova enakopravnost in enakopravnost manjšin v ZDA ta hip pod novo predsedniško taktirko spet negotova. Pa vendar se ob branju knjžice, ki je izvirno izšla leta 1984, vprašamo: so naš najhujši sovražnik oblasti ali kar mi sami, tako nepripravljeni znebiti se predsodkov, privilegijev, “tradicije” in ostalih besed, ki največkrat rezultirajo v samoumevni podložnosti in molčečnosti najšibkejšega dela prebivalstva: od moških odvisnih žensk in otrok?

Sandra Cisneros kot pripadnica čikaške čikanske manjšine to problematiko dobro pozna. Protagonistka pričujoče zgodbe Esperanza sicer ni nujno avtobiografska oseba, ima pa avtobiografske elemente. Kratek roman, napisan “epizodno”, v fragmentih, še vedno velja za pisateljičino najuspešnejšo knjigo, natisnjeno v letu drugega Reaganovega mandata, ko je Bruce Springsteen rohnel Born in the USA, a je ob tem vesoljnemu občestvu z ovitka istoimenskega albuma kazal v jeans oblečeno rit z bejzbolsko čepico, zatlačeno v zadnji žep, in pel, da je bil rojen v mestu mrtvakov. Vse prej kot pesem za predsedniško kampanjo. Springsteen je prodal okrog 20 milijonov plošče, Sandra Cisneros pa je s svojo knjigo takisto prišla tako v komercialno kot tudi siceršnjo zgodovino; knjiga, ki je pred nami, je dandanes že dolgo časa del “ameriške zavesti”, tudi na odru je zaživela, vprašanje pa je, v kolikšni meri se vprašanja, ki se zastavljajo v njej, dandanes v ameriški kulturni mašineriji dejansko obravnavajo in na kakšen način se interpretirajo. Kot se ponavadi zgodi s knjigami, ki pridejo v literarni kanon, se njihov pomen večkrat rad zredči na samoumevnost in površno branje, a seveda premalo poznamo dandanašnje literarno dihanje v ZDA, da bi lahko kakorkoli sodili. Tuhtamo pa, glede na ozračje, lahko. Jasna Lasja v spremni besedi h knjižici jasno opredeli najpomembnejša vprašanja in med drugim omeni tudi pomisleke nekaterih aktivističnih skupin, da knjižica denimo premalo poudarja specifične težave žensk v mehiško-ameriških skupnostih. Spremna beseda prinaša tudi nekaj literarno-zgodovinskih primerjav, ki so se pojavljale v kritiških ocenah knjige.

Kako brati pričujočo knjigo je seveda odločitev bralca. Sam sem knjižico bral trikrat in se vsakič poskusil osredotočiti na drug vidik; rezultat branj je, da mi knjižica ni povedala toliko o (očitni) represiji kot o (primitivni) mentaliteti patriarhalne skupnosti nasploh in o vlogi religije v njej (ki ni očitno zabeležena, a je ves čas v podtalju). Rezultat tega branja je bil pravzaprav star latinski rek homo homini lupus. Na več ravneh. Drugo, kar je treba omeniti, je užitek “epizodnega” branja (vsaj zame) in spoznavanja značajev ljudi, ki jih na sproščen in nepretenciozen način predstavlja pisateljica. Tretje: protagonistkina prijateljica Sally, ki na koncu konča v “tradiciji”, da bi se “tradicije” rešila (kar je tragičen paradoks družbe), je (na neklišejski način) prikazana kot tipičen produkt tega okolja, pa druga dekleta, sosedje in sosede … mladina, ki odrašča čisto zase, mimo tega, kar se v šestdesetih letih 20. stoletja dogaja v družbi: Beatli, psihedelika, Dylan … vsega tega se sploh ne omenja, širšega družbenega konteksta ni, ker je skupnost samozadostna in ima svoja pravila. Če “uideš” ven na svoj način, izdaš skupnost. Da bi imela nekoč svoj kotiček za pisanje in svoj mir, si želi protagonistka. To seveda lahko priklicuje Naipaula, pa Joycea, Virginijo Woolf in še koga, a navsezadnje lahko tovrstna priklicevanja tudi odmislimo. Ulica Mango je svet zase in takih svetov je na tisoče, tudi v naših koncih. V časovni razliki petdesetih let se seveda lahko pojavijo diskrepance – med tedanjo in zdajšnjo družbo -, prav tako med tisto pred približno petintridesetimi leti, ko je tale knjiga prvič izšla, a “princip je isti, sve su ostalo nianse”, pravi stara pesem. Razmislimo o tem!