Piše: Andrej Lutman

Pesem kot ples z Ničem

Kulturni center Maribor, Frontier 132

„Kako se betežna vsebina soneti / nečesa, kar žalost v šepetu ohranja?“ Navedeni vrstici začenjata sonet z naslovom, pisanim z malo začetnico, vsonetenje beline. V strnjeni obliki izražata osnovno in osrednje vzdušje celotne pesniške zbirke. Pesnica je v odnosu, sproženim z razdaljo, ki jo pogojujeta ona in belina neizpisanega lista. Navdana je z otožnostjo, čustvenim stanjem, s katerim se nenehno sooča in ga sporoča skozi pesmi. Vmes pa je vztrajnost.

V zvezi z vztrajnostjo ni zanemarljiv podatek, da Lidija Brezavšček preusmerila svoj cilj študija z nameravanega na jezikoslovju na šport. Postala je profesorica športne vzgoje, a sočasno se ni odpovedala svoji ljubezni do slovenščine, kar je potrjevala s pesnjenjem. Glede na to, da se je v športu posvečala maratonu, potapljanjem na vdih in tenisom, je povsem na mestu, da se je posebej spoprijateljila z vztrajnostjo. In to se kaže tudi v njenih pesmih, ki so zavezane rimi, metriki in ritmu. Prevladuje sonetna oblika.

Lidija Brezavšček – Pogodba z ničem, Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2018

In že izpostavljeni sonet se konča z zadnjo kitico takole: „Je pesem, ki vsajaš jo v grudico zemlje. / Še tóplo rjaví, a ti je prav vseeno, / saj mirna belina nov spev ti šepeče.“ Malodušje, izraženo na začetku pesmi, se prerodi s prihajajočim, s tistim, ki še ni izpisano, a je v zametku šepeta. Prihaja pa iz beline, kar je tudi prispodoba za nekakšen prednič, za opno, katera loči pesnico od Niča, ki je zadaj. In prav ta Nič, ki ga pesnica v pesmih dosledno zapisuje z veliko začetnico, je tudi prvo gibalo njenih pesmi. In da pesem pride, je potrebna pogodba z njim.

Nič je filozofska kategorija, ki predstavlja nepredstavljivo, tisto, kar je za mejo, kar nima razsežnosti, a naj bi bilo bivajoče. Morda se v določenih kontekstih zdi kot miselno mašilo ali kot nasprotje Vsega, a pesnica ga dojema in zaznava po svoje. Delno ga bralstvu omogoči spoznati v pesmi, ki je naslovila zbirko, v kateri zapiše: „ (…) in ko padeš noter, si le epizoda / neke mrke slike, ki ne kaže zgodbe, / ampak le osnutke sklenjene pogodbe / (ki nastaja stalno, pa čeprav ne gledaš, / ker mižiš brezglasno, v verzih Nič prepredaš.)“ Na tako upesnjen način pesnica podeli Niču ontološko komponento, kar je navsezadnje tudi rezultat pogodbe z njim. Na svojevrsten način namreč omogoči pesem.

In domala vse pesmi so podrejene limitiranju k njemu. Zato je mogoče trditi, da so pesmi Lidije Brezavšček vsebinsko vzeto pravzaprav balade, v katerih se bolj ali manj intenzivno stopnjevano širijo žalost, izginevanje, minevanje in temu primerljiva stanja. Povedna v tem smislu je osrednja kitica pesmi z naslovom Izrojevanje: „Kam naj gledam, če oči me / v blišču mrka zaskele? / Zamižim, zbežim iz rime. / Moč tvoja se v Nič upre.“

Od tod izvira tudi latenten optimizem, ki pa je ustvarjalnega odtenka, saj pesnica skozi svoje otožnosti izpostavlja upor, da se Niču zoperstavi prav s pesnjenjem, se pravi ustvarjanjem, rojevanjem spevov. To pa je položaj zrele izpisovalke, kar je lep obet, da Nič botruje novim pesmim.

Andrej Lutman