Piše: Matej Krajnc

Forum/Stripburger/MGML, 2018

Cankar is the man; če že v državne promocijske namene uporabljamo osladen slogan “I feel SLOVEnia”, lahko v prid lanskega jubilanta mirno uporabimo malce bolj prosto “varianto”. Človek je bil pisatelj, pesnik, dramatik, jetnik, lover, socialist, svobodomislec, in ko sem pred časom slišal predsednika države, ko je izustil nekaj podobnega kot kdo ve, kaj bi Cankar porekel o njem, sem pomislil: morda je bolje, da kdo ne ve. Dovolj bi mu bilo odgovoriti, naj prebere kak njegov angažirani spis. Cankarjeve podobe iz življenja so v “njegovem letu”, ki je zdaj mimo (in se bojim, da s tem tudi njegov vesoljni medijski in bralski appeal) in v katerem je vsak, ki je imel pet minut časa, o njem napisal knjigo (nekatere boljše so seveda splavale na vrh, druge ne) dobile upodobitev tudi v stripu in treba je reči, da si je izdaja zaslužila pozornost, ki jo je dobila.

Vurnik in Smiljanić sta Cankarjevo zgodbo upodobila na zanimiv, ne dolgovezen, ne šolmaštrski in ne moralističen način. Osrednja poglavja vsi poznamo: od Klanca do Dunaja, Ljubljane, Vrhnike in tako naprej in nazaj. Cankar je bil precej brezkompromisen tip, imel je določen status, njegove stvari so lahko bile patetične do nezavesti (mati sem, mati tja, desetica sem in tja, zatajitev, kava ipd.), lahko pa ostre in duhovite (Knjiga za lahkomiselne ljudi, Hlapci, Kralj na Betajnovi, politični spisi, ki so lani izšli tudi v Kondorju), zato ni čudno, da so si ga prisvajali tako “dušebrižniki” kot svobodomisleci. O prvih si je mislil svoje, na druge je gledal s kančkom salis, sam pa je šel svojo pot, ki se pravzaprav še vedno ni končala, saj se je uresničilo tisto, kar je Aškerc zapisal v Čaši nesmrtnosti. Ko smo že pri Aškercu: tudi njemu, sicer sprva vzorniku, je Cankar povedal svoje. Klinc, če rataš zagrenjen konzervativec, če ne trpiš ene same kritične besede na svoj račun in če ti rima več ne gre, je pač treba nehati v prid vseh, kajne, tako nekako je šel ta poduk.

Tisti, ki vam ni do debelih monografij o našem mustačastem geniju, boste v pričujočem stripu za človeku prijazno ceno potovali po širnih in pisanih krajinah. Pa tudi tisti, ki debele monografije berete in o njih tuhtate, si obvezno privoščite tale strip. “Libreto” stripa je zelo dobro umerjen, kot smo že zapisali, risba pa, se zdi, Cankarja ujame v vseh možnih razpoloženjih, kot si jih pač predstavljamo; v pričujoči strip kar pademo in ni šanse, da ga ne bi prebrali v enem kosu. Mati Francka, Finžgar, vesela družba, resnobni in otožni trennutki, gospe, vse to se pred nami riše z neverjetnim razumevanjem risarja za odtenke razpoloženj (in duhovitosti), a tega smo od njega že navajeni. Peresnik, kava, tobak … Cankar in Prešeren sta pravzaprav zakoličila nekakšno splošno podobo slovenskega umetnika kot “alter” tipa, ki je podvržen substancam in silno “troubled”, a iz tega naredi “čašo nesmrtnosti”. A jebeš stereotipe, pri obeh modelih je vsaj meni “veseljaška” in “zapita/zakajena” plat še najmanj zanimiva, četudi je pomembna. Najbolj zanimivo je to, da so se z vseh strani spravljali nadnju – dobivali pa sredinec, spet in spet. Še vedno ga in še ga bodo. Tudi to je pričujoči strip dobro zabeležil.