Piše: Andrej Lutman

Kulturni center Maribor, Zbirka Frontier, 2019

Nova knjiga prekmurske pisateljice Karoline Kolmanič, sestavljena s pestro vsebino, poleg ducata novel vsebuje še dva dramska teksta oziroma igri, tri pesmi, ki so uglasbene, krajši življenjepis ter pregledno bibliografijo in obširen album predvsem družinskih fotografij. Vsa besedila pa uvaja spremno besedilo prof. dr. Cvetke Hedžet Tóth z naslovom Tolažba, ki ne ugasne, v katerem filozofinja s čustveno obarvanim besedilom predstavi pisateljico, kar še najbolje ponazarja stavek iz sklepnega dela: „Bodi dober, delaj dobra dela, nikomur ne škoduj: pripovedni ton pisateljice je kot klic, da je v vsaki zapisani besedi življenje.“

Za novele je značilno, da v njih pisateljica eksplicitno uvede dogodke in pripetije iz osebnega življenja, kar za njena prejšnja dela ni bilo prav značilno. Posega v svoja otroška in mladostna leta, ki jih predstavi na njen značilen nevsiljiv način, kar pomeni, da se izogne raznim osladnostim kljub temu, da so izpostavljeni motivi podloženi z radoživostjo in ljubkostjo. Posebej izpostavi dogodke, povezane z njenim umetniškim ustvarjanjem, ki so ji pustili tudi grenkobne spomine, a jih ovrednoti kot potrebne za njen zrelostni razvoj. V vseh teh besedilih se odraža njena učiteljska nrav in narava, saj v sebi skrivajo napotke za življenje v vsej paleti nemirnosti in tudi nepredvidljivosti. Odlika prav vseh novel je tekoča berljivost, ki jo začini hudomušnost in skoraj nalezljiv optimizem, podložen z neomajno vero v splošni prav in pravičnost.

Igri obravnavata tematiko družine, ki se sestane v prazničnem vzdušju ob vrnitvi sina iz zapora, in ob priložnosti, ki ji je vzrok praznovanje osebnega ali družbeno pogojenega praznika. In prav prazničnost je tudi osnovno sporočilo: naj bo karkoli že, vedno je priložnost, da se tudi manj lepe stvari ovenča z veseljem in upanja polnimi obeti za prihodnje. Igri sta nalezljivo lahkotni, a ne plehki, kar je včasih stranpot pri takšni tematiki.

Sklop treh pesmi se prične s skoraj ponarodelo pesmijo z naslovom Zemlja prekmurska in izraža umetničino navezanost na domačo pokrajino in predanost tu živečim ljudem. Drugi dve pesmi pa obravnavata otožnost ob izgubi ljubljene osebe in sta umetelni žalostinki, a obe preveva že izpostavljena avtoričina žilavost in pogum.

V dodatku se bralstvo lahko do potankosti seznani s pisateljičino življenjsko, poklicno, umetniško in družinsko potjo, ki jo prihajajoča devetdesetletnica le še utrjuje v prepričanju, da to ni njena zadnja knjiga.

Andrej Lutman