Piše: MK75

Kitaro smo preizkusili s privoljenjem trgovine Music Max Ljubljana.

Leo Fender je leta 1965 svoje podjetje prodal konglomeratu CBS – prelomni dogodek v zgodovini znamenite produkcije kitar. Začelo se je t. i. “CBSovsko obdobje”, ki je marsikateremu kitarskemu puristu še vedno trn v peti, a zgodba je čisto enostavna: proti koncu prve polovice šestdesetih povpraševanje po kitarah znamke Fender ni bilo več tolikšno kot še nekaj let pred tem – po zaslugi Beatlov so za kratek čas postale najbolj priljubljene kitare Rickenbacker, ki so prav leta 1965 zaradi uspeha britanskih rockovskih zasedb in ameriške zasedbe The Byrds – ta je svoj zvok utemeljila na dvanajststrunskih kitarah Rickenbacker – dosegle vrhunec priljubljenosti. Obenem pa so Beatli leta 1965 jeli segati tudi po stratocastrih, kar se sliši v pesmih, kot je denimo Ticket To Ride, a vendar se kitare znamke Fender po priljubljenosti in komercialni uspešnosti vse do pojava Jimija Hendrixa na festivalu v Montereyu leta 1967 niso mogle kosati z že omenjenimi rickyji ali gibsoni, ki jih je takrat igral denimo Eric Clapton. Leo Fender je firmo tako prodal, še preden bi njena cena preveč padla. A ko je Hendrix zaoral po sceni, so kitare znamke Fender v očeh rockerske populacije naenkrat spet postale zanimive. Pri CBSu so to izkoristili in povečali produkcijo, a večkrat tudi na račun kakovosti. Post-CBSovske kitare se po mnenju strokovnjakov ob prelomu desetletja ne morejo meriti s kakovostjo tega, kar so pri Fenderjevih izdelovali na začetku tega desetletja. Zadeva je seveda nekolikanj relativna, a pustimo te reči zdaj ob strani in poglejmo na začetek sedemdesetih. Hendrix je umrl in komercialni glasbeni prostor so spet zavzeli zvoki gibsonovih humbuckerjev. CBSovcem je postalo jasno, da morajo njihove kitare vstopiti v novo dobo in sedemdeseta so, ko govorimo o kitarah znamke Fender, zaznamovali humbuckerji in znamenite velike kitarske glave (70s headstock). Z Gibsona je že leta 1967 k CBS prišel gospod Seth Lover, ki je poznal skrivnosti konkurenčne firme in bil je pravi človek za spremembe v sedemdesetih. Zapuščino Lea Fenderja je popeljal v humbuckersko dobo. Že leta 1971 so se pojavile prve kitare Telecaster, ki so bile po obliki in zvoku precej drugačne od klasičnih – serije Thinline, Custom in Deluxe so prinesle na trg novo podobo telekastra: dva gumba za jakost in ton so zamenjali štirje, kitare so dobile nove, večje ščitnike (pickguarde) in širokosežne humbuckerje (wide-range) pri vratu; ti so kitaristom omogočili igrati z globljimi, zamolklejšimi toni,  ki jih do takrat pri Fenderjevih niso poznali, hkrati pa so v določeni meri ohranili tudi rezkost izvirnikov, odvisno, kam ste obrnili gumbe in kam premaknili trojni preklopnik, ki je bil zdaj identičen Gibsonovemu in se je nahajal na skrajni zgornji levi strani trupa. “Blasfemija!” so vpili nekateri. Nekateri drugi pa so zadovoljno vstopili v novo dobo Fenderjevih kitar. Med njimi boste srečali Keitha Richardsa, ki je takoj posvojil črnega telekastra custom, da je kitara še danes znana kot “Keithova“.

Vir: keithrichardsguitar.com

Toliko o zgodovini. Prestavimo se v leto 2018. Fender je takrat predstavil novo serijo kitar Original, naslednico serije Vintage, zasnovane na zdaj znamenitih modelih iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih, ki jih poprej precej dolgo časa ni bilo moč uradno dobiti. Lani, 2019, pa je to storil še za svojo mehiško linijo s sedežem v Ensenadi in jo poimenoval Vintera (Vintage Era). Na voljo so dali vse: telekastre, stratocastre, jazzmasterje, jaguarje in tudi bogat izbor basovskih kitar. Če ostanemo pri telekastrih, so se pri poustvarjanju modelov iz petdesetih osredotočili na popolnoma klasičen videz in specifiko telekastra, kot je bil na voljo od leta 1951, ko so se končno zmenili, kako se bo imemoval. Iz šestdesetih so izbrali model z Bigsbyjevim tremolom, ki ga lahko med drugim vidite v filmih Elvisa Presleya iz tistega časa (točneje: v filmu Girl Happy iz leta 1965), pa tudi v rokah Carla Perkinsa, Johna Lennona, Jerryja Reeda, pozneje pa Brucea Springsteena, Dana Auerbacha in Mikea Campbella, sedemdeseta pa so zastopana kar s tremi modeli: Thinline, Custom in Deluxe. Serija Vintera je nadomestila serijo Classic Player, ki je veljala za najkakovostnejšo iz Ensenadinih kašč.

Foto: Fender.com

Povem odkrito in naravnost: priznam, da sam kot dolgoletni kitarski navdušenec in poklicni glasbenik nikoli nisem bil velik pristaš mehiških Fenderjevih izdelkov, kot tudi ne dejstva, da so vsa velika kitarska podjetja velik del svoje produkcije preselila na Kitajsko ali v Korejo, kjer na račun kakovosti (in izkoriščanja poceni delovne sile) izdelajo več kitar. Linijo Squier je Fender preselil v Indonezijo. Gre izključno za to, da so te kitare sicer poceni, a precej in včasih zelo precej slabše kakovosti kot tiste, izdelane v ZDA. Ko sem igral mehiške strate in telete, je praviloma vedno kaj brenčalo, zvok je bil plehnat in tenek, action slabo nastavljen, prečke zanič, strune so se trgale in razglaševale. Linija Classic Player je bila nekolikanj boljša, vendar ne toliko, da bi se ob nakupu vselej ne odločil za izvirno ameriško linijo. Serija Original me je takoj prepričala, poprej pa sem kar nekaj časa igral Vintage 57 strata, dokler ni žal moral iti, ker je nuja po dodatni podiplomski izobrazbi nadvladala finančne opcije in zbirateljsko strast. Ko pa sem si v spletu prvič ogledal predstavitve nove serije Vintera, sem rahlo zastrigel in potuhtal: morda je čas, da dam Ensenadi še eno priložnost.

Ker precej tavam po trgovinah s kitarami, tako v Sloveniji kot v tujini, sem z veseljem sproti preizkušal, kar je novega prišlo iz kitarskega sveta zlasti štirih znamk, ki me najbolj zanimajo, če govorimo o električnih kitarah: Fender, Gibson, Rickenbacker in Gretsch. Ko sem se odločil, da temeljiteje preizkusim nove Fenderjeve mehiške kitare, sem stopil v trgovino Music Max v Ljubljani (domnevam, da sem ena najstarejših rednih strank, z njimi že od vsega začetka pred četrt stoletja v Celju) in si ogledal ponudbo. Odločil sem se za Fender Vintera Telecaster Custom Fiesta Red, svojo najljubšo Fenderjevo barvo, kar seveda izvira iz afinitete do Shadowsov in Marvinovega FRD strata. A fiesta red telekaster se mi je zdel najlepši iz serije in četudi sem pri Maxovih na hitro preizkusil tudi Thinline, je za pričujočo recenzijo ostal v rokah Fiesta. Že ob preizkusu na Hot Rodu Deluxe IV v trgovini se mi je zazdelo, da je Fender naposled zares izpisal čisto novo poglavje v zgodovini svojih mehiških kitar in nadaljnje igranje je to slutnjo še potrdilo. Zaprisežen kitarski Američan sem torej končno z velikim zadovoljstvom pogledal še čez mejo. Torej, dame in gospodje: pred nami je Vintera Telekaster Custom Fiesta Red.

Foto: LK

Povejmo najprej nekaj o osnovnih specifikacijah: telo je iz jelše, vrat iz javorja, ubiralka pa iz lesa pau ferro, ki je zdaj v uporabi namesto ogroženega palisandra. Vrat je udobnega tanjšega profila C (čeprav pri teh profilih nisem zelo izbirčen, ležijo mi tako debelejši kot tanjši vratovi), radij ubiralke je 7,25″. Dolžina vratu je 25,5″, konfiguracija magnetov pa, kot smo že povedali H/S, kar pomeni, da pri vratu najdemo humbucker, pri kobilici (bridge) pa klasičen telekastrov single-coil, točneje: Vintage-style ’70s Single-Coil, kot so zapisali pri Fenderjevih. Zapisali so tudi, da je humbucker širokosežen (wide-range) kot pri izvirni seriji iz sedemdesetih, a to ne bo čisto držalo: vgradili so čisto klasičen humbucker in ga zapakirali v wide-range, to pa poimenovali “revoiced”, kar pomeni, da naj bi šlo za sodobno različico, ki pa žal ni identična starejši. Čemu? “Magnetna ideja” Setha Loverja se pri novi seriji ni mogel docela realizirati tudi zato, ker so izvirni širokosežni humbuckerji bili izdelani iz bakrove zlitine cunife, ki je dandanes bodisi silno težko dobavljiva ergo silno draga, če jo že kje iztaknete. Je treba povedati še kaj? Aja, kovček ni priložen, dobite pa Fenderjevo torbo, ki tudi ni slaba, a saj v Ensenadi ponavadi niso prilagali kovčkov, pa tudi pri ameriških serijah v kovčkih zdaj dobite vedno manj prilog. Hardware colour, za tiste, ki vas zanimajo kobilice, vijaki in drugi rezervni deli: krom in nikelj.

Že ko sem kitaro odnesel iz trgovine, sem vedel, kje in kako jo bom preizkusil. Ponavadi je vedno ista pesem: najprej doma posnamem kak nov komad, da preverim, kako mi kitara leži v naročju in rokah (beri: vrat, action, prečke, udobje pri ubiranju, igranju z barréji ali običajnem brenkanju). Ker se v tem obdobju ukvarjam z uglasbitvami pesmi Tomaža Šalamuna, sem iz njegove zbirke Sever izbral pesem Kurbe angeli in prosil ženo, naj ovekoveči test. Kitaro sem vklopil v sobni ojačevalec Fender Mustang GT 40, ki ga imam za vsakodnevno igranje v domačem okolju. Vse skupaj je posneto improptu, first-take na telefon iPhone 11 Pro Max.

Da bi se dokončno prepričal, da se kitara ne razglašuje in da v določenih legah ne brenči, sem na isti način posnel še avtorski komad Imam problem: 

Nato sem kitaro priklopil na kartico Mackie Onyx Blackjack, speljano v Macbook in njegov program Logic, ki ga ponavadi uporabljam za snemanje. Komad Paviljon sem povrhu še pošteno naefektiral:

Kitara se je odlično izkazala; po treh zaporednih posnetkih se ni razglasila niti za ped, prav tako nisem zasledil kakršnihkoli drugih pomanjkljivosti, ki so me denimo pred kratkim zmotile pri Fenderjevi seriji Player, prav tako mehiški, ko mi je njihov jaguar pri “suhem” brenkanju v višjih legah ves čas brenčal in sem se spraševal, ali je zgolj action nastavljen tako nizko, ali je dejansko kaj narobe z vratom in prečkami. Ko sem ga vklopil v ojačevalec, je brenčanje razumljivo preglasila moč zvočnikov. A pustimo to. Naslednja stopnja je bila seveda preizkusiti kitaro “v akciji”; priložnost se je ponudila kar sama, na vajah z ekipo, s katero smo pripravili vokalno-inštrumentalni performans Šalamunovih pesmi, da bi z njim obeležili petletnico njegove smrti in izid knjižice petnajstih še neobjavljenih pesmi. S teh vaj in posledično nastopa sicer nimam dovolj kakovostnih posnetkov, da bi jih upal dajati v test (nastop si lahko sicer ogledate tule), a kitara je po prvi uglasitvi brez težav zdržala vseh približno 60 minut generalke in nastopa, ko pa sem jo po končanem dogodku prinesel domov in pogledal, ali sta temperatura in prekladanje po mestnem javnem prevozu kaj prispevala k razglasitvi, sem ugotovil, da je ta minimalna – na prvo hitro uho razlike sploh nisem zaznal, šele uglaševalec je pokazal, da nekaj minimalnega odstopanja vendarle je, vendar precej manj kot sem pričakoval. Strgal nisem niti ene strune, kar se mi je redno dogajalo, ko sem igral nizkocenovne kitare, pri visokocenovnih pa zelo redko in to še v časih pred leti, ko smo z enim in drugim bendom razsajali po klubskih odrih in nabijali večurne sete starih rokenrolov. Prav tako je razveseljivo, da je kitara nadvse igralna in kakovostno zveneča že “iz torbe”, torej brez dodatnih nastavitev in popravkov.

Foto: LK

Če odmislimo manjša (in po svoje razumljiva) odstopanja pri humbuckerskih specifikacijah in dejstvo, da je kitaro vedno bolje hraniti v kovčku kot zgolj v torbi (kovček seveda lahko vedno dokupite), o pričujočem telekastru pravzaprav nimamo povedati ničesar slabega, nasprotno: zares pozitivno nas je presenetil. Moje ne preveč dobro mnenje o mehiških kitarskih linijah je bilo sicer vedno utemeljeno na praksi, ne na predsodkih, in rad priznam, da se je v primeru linije Vintera in posebej pričujočega telekastra to mnenje precej popravilo in Custom Fiesta Red ne zaostaja za svojimi ameriškimi kolegi. Še več, glede na preizkuse lahko trdim, da je izdelan bolje kot ameriška serija Performer, ki je nadomestila Special, pa tudi zveni bolje; ne nujno zaradi humbuckerja. Seveda nisem izdatno preizkušal drugih kitar iz serije Vintera, denimo stratov ali jazzmastrov, zato svoje mnenje tokrat omejujem na telekastra, a ko bom naslednjič prijel v roke kitaro iz Ensenade, bom to storil s precej manj zadržkov. Če pa želite ameriško različico “vintage” Fenderjevih kitar, vrzite oko na serijo Original, ki so jo pri Fenderjevih predstavili leta 2018.

V prihodnjih tednih načrtujemo še recenzijo stratocastra iz serije Vintera, nato pa si, če bo vse po sreči, ogledamo še novo serijo Ultra, ki je v ZDA zamenjala Elite, med ojačevalci pa se bomo odpravili na izlet po že omenjenem Mustangu GT40. Toliko za zdaj iz Fenderjevega kotička. Konkurenca takisto ne spi in tudi o tem bo treba kaj reči. A kot rečeno, če boste vzeli v roke telekastra Vintera, vam najverjetneje ne bo žal.

PLUS: kakovostna izdelava, zvok, sestavni deli, kitara se ne razglašuje, barva, ideja

MINUS: ni kovčka, za tiste, ki še vedno preferiramo kitare, izdelane v ZDA, je to samodejni, ne preveč fer minus, a kaj hočemo

Foto: LK