Peter Rezman: Mesto na vodi

Piše: Matej Krajnc

Litera 2019

prezman

Moj stric je po rodu iz Družmirja in še kot smrkav mladič sem veliko slišal o vaseh pod vodo. Ne toliko o rudarjih, ker o tem ni govoril, bolj o kmetovanju, s čimer se je ukvarjala njegova družina, a “vas pod vodo” je bil pojem, ki je bratranca in mene spremljal vse življenje. Stric je redno hodil v tiste kraje, včasih strmel v vodo, bržčas tja, kjer je bila njegova rojstna vas, dokler ga leta niso prisilila v mirovanje in zdaj ne hodi več tja; pripoveduje pa še vedno. Po drugi strani je rodbina moje tašče iz Trbovelj in tudi premogovniških zgodb vem kar nekaj; niso iste kot tiste iz Velenja, so pa podobne, in tudi usode so podobne. In naposled sem tudi z Velenjem precej povezan, navsezadnje sem tam doživel svoje prve regijske literarne uspehe, pa tudi delal v knjigarni, ki so jo pozneje zaprli.

Delo Petra Rezmana poznam; pisal sem celo spremno besedo za prvi roman iz njegovega obsežnega šaleškega opusa Pristanek na kukavičje jajce in vesel sem, da sem imel priložnost “pasti” v njegov literarni svet. Sledil sem tako njegovi poeziji kot prozi in iskreno me je zanimalo, kako je “zaokrožil svoj knapovski opus”, kot piše na platnicah novega romana. Naslov ne pušča dvoma, vsebina pa je nekolikanj drugačna, kot smo je vajeni.

Peter Rezman je mojster govorice, svoje protagoniste vedno naredi prepričljive tudi po govoru, ne zgolj po psihologiji in pričujoči roman je še en dokaz te sposobnosti. V njem se govorice prepletajo, kot narekuje lok zgodbe. Ta ni linearen, klasičen ali klišejski; ne, v novem romanu Petra Rezmana potujemo skozi različna časovna obdobja, kar niti ne bi bilo presenetljivo, če nas tokrat ne bi zapeljal precej daleč v prihodnost, tako daleč, da Vanja Jazbec v spremni besedi roman opredeli tudi kot delno znanstvenofantastični. Saj ne, da bi pomislili, da je bil Rezman kak ortodoksni socrealist a la Miško Kranjec ali Potrč, je pa bil vedno soc in tudi realist – obe lastnosti ohranja tudi v pričujočem delu, le da zadeve časovno nekolikanj premakne. Kar je za bralca precej dobrodošlo; postavi ga namreč pred izziv in razmislek. V časih, ko je večkrat edina (tudi strokovna) vrlina romana berljivost, so takšni bralski izzivi seveda vesel dogodek. In s tem nočemo reči, da Rezmanov roman ni berljiv, nasprotno. In tudi aktualen je, celo angažiran, kar pri Rezmanu spet ni novost, le da je tokrat vse skupaj zapisal nekoliko drugače. Tisti, ki poznate razmere na Šaleškem, boste prepoznali marsikatero perečo reč. Politično? Heh, tudi lahko, če hočete; bolj politikantsko, glede na namene, ki so zadaj, za Potemkinovimi kulisami. Pohlep? Vsekakor. Saj pohlep je vedno ključen. Kolateralna škoda? Brez dvoma. In do dejanskih usod protagonistov in njihovih razmerij sploh še nismo prišli. To prepuščamo vam, bralcem. Prepuščamo vam, da skočite v leto 2060, da spoznate Trdovelenje, da spoznate Volke in Videtiće in tako naprej. Skoznje boste – v letu 2060 – spoznali Velenje danes. Velenjsko kotlino, mesto na vodi, ljudi, ki jih je knapovstvo hkrati odrešilo in zasužnjilo. Ljudi, ki jim je voda pobrala domove, pa ste že spoznavali v drugih  Rezmanovih delih. In če želite še več, preberite njegovo pesniško zbirko Družmirje (1998).

Morda bo kdo rekel: pa saj premogovništvo pravzaprav je znanstvena fantastika. Zdaj je res tako, tudi leta 2060 bodo aspekti zelo zanimivi. Je pa tudi zavezujoča življenjska odločitev, usodna zaveza pravzaprav, ki se v spretnih literarnih rokah vedno znova spreminja v zavidanja vreden opus. In ne pozabite – Rezman je duhovit pisatelj, tudi to.

 

One comment

Leave a Reply to MESTO NA VODI – SONGI PO MOTIVIH ROMANA PETRA REZMANA – Kulturno medijski center Slovenija Cancel reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.