Za vsako bolezen rož’ca raste 1/2

Piše: Tanja Jerebic

Trava v vetru, Foto: Tanja Jerebic
Trava v vetru, Foto: Tanja Jerebic

Navadna trava se mi še nikoli ni zdela tako lepa kot v letošnjem maju. V vsaki bilki, ki valovi z vetrom, prepoznam svobodo. Vse, kar se premika, mi je všeč, oči se osredotočajo na gibanje, iščejo ga nezavedno, ne morejo ga spregledati. Narava cveti in se bohoti v zelenju, kot se ne bi nič zgodilo.

Nova realnost me spravlja v obup, spominja me na obdobje po osamosvojitvi. Grandiozni govori s kriznim štabom in državnim govorcem, (po)vojno stanje, narodni heroji se trkajo po prsih za tuje zasluge, vmes si veselo polnijo žepe. Déjà vu. Država je ohromljena, nič ne deluje, kot bi moralo, kaos, grozi nam nova ekonomska kriza, ljudje izgubljajo službe, tudi po tej bitki bo del prebivalstva ostal za pozabljeno seme, okrepilo se bo suženjsko delo, povečali se bodo korupcija, psihofizična represija, nasilje in nadzor. Pravkar sem v Večeru prebrala, da po kolesarskih protestih vlada že kupuje zaščitno opremo za vzdrževanje javnega reda in miru, med drugim bodo nabavili 600 gumijevk za nepokorne državljane … Najmanj nas lahko skrbi za ekonomijo, še vedno si je opomogla, čeprav so iz ljudstva iztisnili zadnjo kapljico življenja …

Redko tako pohlevno sledim pravilom, v resnici takega primera ne pomnim v svojem srednje dolgem življenju. Skoraj dva meseca brez pripomb! Ko smo začeli preštevati mrtve, je kazalo, da bom pristala na psihiatriji. Vsake nonice se mi je zdelo škoda. Nevrotično sem sledila novičkam od jutra do večera. Zatem sem se začela basati z vitamini in sudokujem, stanje se je začelo izboljševati, ampak le psihično. Fizično sem bila vsak teden bolj okorela in v svoj telovadni repertoar sem redno rinila dodatne vaje. Zamenjala sem več različnih proizvajalcev vitaminov, nobeni mi niso ustrezali, nazadnje sem jih povsem opustila. Za nekaj časa …

Na Covid-19 sceni so se začeli dogodki odvijati v kafkovskem slogu. Včasih je bilo skoraj smešno, na primer, ko so izgubili tovornjak z maskami, ki ga sploh ni bilo. Dobra volja me je minila, ko sem izvedela, da okuženi starostniki umirajo po domovih za ostarele brez zdravniške oskrbe, ker se jih ne splača zdraviti na intenzivni negi. Kako, prosim? Šale po socialnih omrežjih, naj bolni ostanejo doma, ker v bolnišnicah sprejemajo le zdrave, niso stkane iz povsem abstraktne snovi.

V petek zvečer, dva dni pred dnevom upora proti okupatorju, mi je zamrznila desna rama. Takrat sem imela priložnost bolje spoznati drugo plat korona ukrepov in predvsem delovanje javnega zdravstva. Neznosne bolečine sem lajšala z aspirini, negiben sklep sem postopoma razgibavala. Javni prevoz ni delal, nad urgenco je visela odbijajoča grožnja; morebiti bi me prepoznali kot nenujen primer in me uvrstili med samoplačnike, kalcinacije v ramenu se navzven ne vidijo, odkrili so jih nekaj dni kasneje pri rentgenskem slikanju.

V ponedeljek je bil praznik. Približno teden dni pred vnetjem sem opazila trdo, nebolečo bulo na desni vratni bezgavki, zato sem poslala v torek e-sporočilo v zdravstveni dom, da bi želela pregled. Naslednje jutro so me poklicali, naj pridem pred poldnevom, ura je bila nekaj čez deset, komaj sem se skobacala iz postelje, roka je še vedno bolela med določenimi gibi, bila je le delno gibljiva. Preden se človek v pol okretnem stanju kam premakne, traja. Tuširanje in sušenje las sta višek organizacije; roka ne more k glavi, glava mora k roki! Odpeljala sem se s taksijem in si ogledala dodaten del mesta. Vojna ekonomija. S poprej najavljeno zamudo sem prišla v zdravstveni dom, tokrat niso dlakocepili. Pravzaprav potrebe po preganjanju ni bilo, nobenega pacienta nisem srečala, delali so do večera …

Se nadaljuje ...

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.