Špic – Sladki Vrh – Kulturno medijski center Slovenija

Špic – Sladki Vrh

Male velike lepote Občine Šentilj

Sprehod okoli jezera, s podaljškom ob Muri vse do Trat oz. Cmureka, je izreden, skorja čustven dogodek. Če bi v Občini Šentilj izbirali najlepšo sprehajalno pot bi Špic v Sladkem Vrhu verjetno bil absolutni zmagovalec. Sprehajalna pot ni naporna, ni športno telesno zahtevna, je predvsem lepa, romantična, polnobarvna, živahna, razgibana, zasanjana, sproščujoča, nirvanistična, terapevtska, …. imenujte sami.

Jezero, oz. začetek sprehajalne poti je priljubljeno zbirališče mladih. Se še kdo spomni ograje v centru Sladkega Vrha na kateri je mladina visela, kot ptiči visijo, sedijo in meditirajo na električnih žicah. No, tega več ni. Mladi imajo sedaj veliko bolj humano zbirališče. Začetek sprehajalne poti na Špici.

Kdor si zaželi mirnega sprehoda je Špic v Sladkem Vrhu idealen. Dolžino sprehoda pa si vsak sam določi. Lahko si izberete, da boste le obkrožili jezero, lahko pot podaljšate ob Muri in se vrnete kadar vam volja, lahko pa se sprehodite vse do Trat, oz. mosta v Cmureku.

Sladki Vrh je mističen, zgodovinski industrijski kraj. S tovarno Sladkogorska Paloma je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega tisočletja doživel razcvet. Takrat so “skoraj vsako leto” v tovarni montirali novi papirni stroj. Partljič je v tovarni in pred njo v gostilni Perner “snemal” slovenski filmski hit Vdovstvo Karoline Žašler. V Kulturnem domu so lokalni mladinci igrali gledališke igre. Prebujala se je subkultura s sodobno glasbo in enim od centrov evropske alter glasbe na Tratah (seveda je bilo povezano s tovarno, s socialno bazo …). Na stoto obletnico tovarne so povabili Tita, vendar ta ni prišel. V SOZD so bili povezani še tovarna v Ceršaku in Prevaljah. Zgodba o uspehu.

Sladki Vrh je bil takrat center tega dela zgornjih Slovenskih Goric, Šentilj je bil mednarodni mejni prehod in skladišče Palome pri “Dimniku”. Sladki Vrh je skoraj postal urbani center, zgradili so tipsko desetnadstropno stolpnico, arhitekturno čudo na vasi. V bližini, na Tratah se je vzpostavil en najmočnejših centrov alternativne in sodobne glasbene scene v takratni državi. Na zunaj je vse izgledalo, da pravljice ne bo konec. Bližnji pogled, pod površje pa je že takrat dal vedeti, da bo pravljice kmalu konec ne glede na spremembe v državni politiki. Preprosto v kraju ni bilo dovolj lokalne moči, kadra. Ni bilo odprtosti do drugačnih, novih trendov. Zaprtost vsakega sistema ko doseže vrh Gaussove krivulje razvoja pa je hkrati njegov konec. Ob tem še veliko zgodovinskih nerešenih vprašanj, ki se niso primerno odprla in zaprla tudi po osamosvojitvi.

Ostanek pravljice, razvoja pa nam pričara ravno sprehod na Špicu. Sladki Vrh je s Špicom spet izredno mističen, spet se staplja z zgodovino, večnostjo reke Mure. Skozi misli spet priplavajo, prihajajo in lezejo iz Mure: Karolinin mož, Partljič, Ternovšek, Pokaži kaj znaš v dvorani, Paloma, zagnani lokalni gledališčniki, TV reklame za Palomo, sponzorstva, velike gasilske veselice, množica avtobusov ob šestih in dveh v centru Sladkega Vrha, polne gostilne, letno kopališče, norenje mladincev v sobotnih nočeh, rockerji in njihovi preganjalci v lokalnih gostilnah, elektrarna v tovarni, kanal, nogomet, direktor Kocbek, žičnica od Šentilj do Sladkega Vrha, … dodajte sami iz svojih spominov…