Ervin Hartman: Motorji

   Moj oče je bil velik ljubitelj motorjev. Že pred drugo svetovno vojno je imel svoj avto in drug za drugim več motorjev, pa ne samo to, udeleževal se je tudi cestnih motornih dirk, kar dokazujeta kar dve nagradi za uspešno tekmovanje: prva je plaketa, druga pa lep kitajski servis za črno kavo na posebnem pladnju in s posvetilom. Bil je tudi član mariborskega društva motoristov. S fotografij, ki so v družinskem albumu, je videti, da sta se z ženo Ljudmilo, mojo mamo, udeleževala izletov motorističnih navdušenk in navdušencev. Žal pa je imel oče tudi nekaj neprijetnih izkušenj, saj je doživel več prometnih nesreč. Ena od njih je bila v kraju Občine nad Trstom. V tej nezgodi se je hudo poškodoval.

   Očetova ljubezen do motornih vozil je bila tako velika, da je moral imeti pri hiši vedno kak motor ali avto, seveda ne novih vozil, saj za to ni bilo nikoli dovolj denarja. Naokrog so stali stari motorji ali avtomobili. Moj oče je bil ročno zelo spreten, pri roki pa je imel tudi prijatelje, ki so se spoznali na motorna vozila, tako da jim je skupaj marsikaj uspelo popraviti in prenoviti. Popravil je bilo veliko, veselja, kadar so se vozila začela premikati, pa tudi; včasih kar preveč, saj sta se zaradi te njegove vneme z mamo kdaj pa kdaj sprla. Glas sta povzdignila zlasti tedaj, kadar ga je mama poklicala h kosilu in se nikakor ni hotel odzvati ter se ločiti od motorja. Pred vsako daljšo vožnjo – mednje je sodil tudi obisk sorodnikov v Savinjski dolini – so trajale posebne priprave, vendar vseeno nismo bili popolnoma prepričani, da se bo vse dobro izteklo.

Brat Oto, moj oče in jaz na motorju BSA.

   Motoristični podvig je bil torej obisk sorodnikov v Savinjski dolini. Na ta izlet smo se peljali z motorjem BSA, jeklenim konjičkom srebrne barve s prikolico. Vozili smo se proti Vrholam in tedaj se je zgodilo: na klancu pred Vrholami je začel motor slabo vleči. Klanec je bil očitno prestrm, mi trije, mama v prikolici, oče kot voznik in jaz na zadnjem sedežu, pa najbrž pretežki. Prva pomoč motorju in takojšnje ukrepanje sta sodila med moje naloge. Skočil sem s sedeža in začel porivati motor, oče mi je pri tem pomagal z odrivanjem noge od tal. Ko tudi to ni zadoščalo, se je še oče spravil z motorja in hotel ukrepati, toda po nerodnosti je z nogo stopil na rob svojega usnjenega plašča in namesto da bi spravil motor v red, se je zvrnil po cesti in izpustil vozilo iz rok. Motor z mamo v prikolici, ki je bila čisto brez moči in ni mogla sodelovati pri rešitvi iz zagate in ničesar nadzorovati, je zavil v obcestni jarek in se hvala bogu kmalu ustavil. Čeprav se je vse srečno končalo, se nismo mogli otresti strahu, starši pa so si izrekli tudi kar precej grdih besed. Večje škode ni bilo, oče je moral popraviti samo blatnik na prikolici. Kljub neprijetnemu pripetljaju smo nadaljevali pot in o tej dogodivščini pozneje kar radi in zgovorno še večkrat pripovedovali prijateljem in sorodnikom. Sočnih besed, ki sta si jih izrekla mama in oče, ni omenjal noben od nas. Porazgubile so se nekje v izpušnih plinih in izginile, kot da jih nikoli ni bilo.

   Naslednji dogodek se je primeril, ko smo imeli avto ford eifel, ki je bil najprej pravzaprav kabriolet. Prejšnji lastnik, neki zdravnik iz Maribora, ga je predelal v navaden avto. Bil je lep, kovinsko modre barve in s svetlomodrimi sedeži, za katere je blago z rožicami izbrala mama. Motor je imel spredaj pod havbo, na vsaki strani pa sta bila blatnika, ki sta pokrivala prednji kolesi. Za vožnjo k mojim tetam v Griže so bile priprave dvojne: oče je preverjal olje in svečke ter vse drugo v vozilu, mama pa je spohala piščanca in spekla pecivo.

   Med vožnjo je oče zaslišal čudne zvoke v motorju, zato je predvideval, da bi bilo bolje, če bi se ustavili. Domneval je, da se je zrušil ležaj. Poklical je prijatelja, ta je takoj prihitel (pravi prijatelji na kraj nesreče pridejo takoj), in že nas je vlekel domov.

   Dobro je imeti s seboj malico pa tudi vlečna vrv je bila zmeraj v avtu. Po prihodu domov je bilo treba opraviti operacijo: avto so morali razstaviti, no, predvsem motor, v katerem je moral oče zamenjati kak ležaj ali »zdrejati« nov del. V trgovinah rezervnih delov seveda ni bilo mogoče kupiti, zato so bili dragoceni prijatelji in znanci, ki so delali v tovarnah in priskrbeli nadomestne dele, ki jih je oče potreboval.

   Ta znameniti ford je oče čez čas prodal moškemu iz bližine Beograda. Kupec je bil nad avtom navdušen, a je zahteval, da ga oče kot šofer pripelje v Srbiji. Plačal je vse stroške, tako bencin za pot tja in nazaj kot tudi prenočitev. Oče nam je ob vrnitvi pripovedoval, kako obilno pojedino so pripravili v Srbiji, ko je avto in njegovega novega lastnika pripeljal na njegov dom. Med vožnjo v Srbijo pa ga je ves čas le skrbelo, ali bo avto vzdržal dolgo pot. Zaskrbljenost je bila odveč in vsi so bili zadovoljni: lastnik, ki se je razveselil novega vozila, zbrana družba med jedačo in pijačo ter oče, ki je sklenil dobro kupčijo in naletel na prijazne ljudi. Kot da bi avto vedel, kako se temu streže, ga ni pustil na cedilu.  

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.