Piše: Nika Štumberger

Cankarjeva založba, 2016

Laurus je roman, ki je po svojem izidu nasprotno z avtorjevimi pričakovanji postal uspešnica. Preveden je v številne jezike, v slovenščino s strani Lijane Dejak, ki je zanj prejela Sovretovo nagrado.

»To je roman o času, ki ga ni«, je dejala prevajalka in trdili bi lahko, da je čas ena izmed glavnih okupacij romana. Pripoved se odvija v poznem srednjem veku, v Rusiji, kjer spremljamo življenje zdravilca, tekom življenja imenovanega s štirimi imeni: Arsenij, Ustin, Ambrozij, Laurus. Njegovo nenavadno življenje spremljamo vse od mladih nog, ko se uči zdravilstva od svojega dedka Kristoforja, preko njegovega potovanja v Jeruzalem, do njegovega konca, ko časovno in krajevno vrnjen na svoj začetek, umre kot puščavnik. Zakaj vrnjen na začetek? Laurusa življenjsko zaznamuje tragičen dogodek, smrt njegove ljubljene pri porodu njunega otroka in ker Ustina (kot je njegovi ljubljeni ime) in otrok pred smrtjo nista prejela ustreznih zakramentov, se Laurus vse svoje nadaljnje življenje poskuša spokoriti za ta greh. Na koncu pripovedi se v njegovem življenju ponovno pojavi noseče dekle in takrat Laurus uspešno izvede porod in se nekako simbolično tudi spokori za greh Ustine in otroka, h kateremu je nekako pripomogel v mladosti.

Roman je z vidika pripovedi zanimiv v več pogledih. Pripovedovalec se na večih mestih poigrava s pripovednim časom, ko v zgodbo vstopajo nekakšni »vrinki« iz prihodnosti, personalni pripovedovalec se spreminja v vsevednega, ko s povsem zunanje perspektive komentira značilnosti srednjega veka, v zgodbo pa vpelje tudi osebo z vidčevskimi sposobnostmi, to je Ambrogio Flecchia, Italijan, ki v Rusijo prispe, da bi raziskoval tamkajšnje pričakovanje konca sveta, z Laurusom pa tudi odpotuje v Jeruzalem. Z Ambrogiem srečamo zanimiva razmišljanja o času, ki so v kontekstu zgodbe romana sicer neločljivo povezana z vero:

»Rekel ti bom nekaj čudnega. Čedalje bolj se mi zdi, da časa ni. Vse na svetu obstaja zunaj časa, kako bi sicer jaz lahko poznal prihodnost, ki je še ni bilo? Mislim, da nam je čas dan iz Božjega usmiljenja, da se ne bi zmedli, saj človekova zavest ne more sprejeti vase vseh dogodkov hkrati. V čas smo zaprti zaradi svoje šibkosti.«

Vsi časovni preskoki, prisotni v pripovedi kažejo na neko posebno avtorjevo maniro, ki bi jo lahko povezali s postmodernizmom. Da je Laurus pravzaprav postmodernistični roman, ki ustvarja most med srednjim vekom in sodobnostjo, je razvidno ravno iz položaja pripovedovalca, ki se na mestih načrtno odmika od dogajalnega časa, v zgodbo pa torej vpleta dogodke, ki segajo vse do leta 1991. Da je delo postmodernistično, kaže tudi to, da ima roman pravzaprav obliko hagiografije, življenjepisa svetnika, in s tem posnema obliko srednjeveških tekstov te vrste. Avtor tudi v svojem eseju Novi srednji vek potegne paralele med srednjeveškimi in postmodernistični teksti, na primer odsotnost avtorja, ki jo lahko danes prepoznamo v vse bolj »uredniški« naravi avtorja (v kontekstu postmodernizma je avtorstvo nujno povezano z medbesedilnostjo, nanašanjem na literarni kanon), tukaj je tudi fragmentarna narava tako srednjeveških kot postmodernističnih besedil ter vpeljava aluzij in citatov. Kar obe obdobji druži, je tako nekakšen »literarni komunizem«, osvobajanje teskta privatne lastnine, kot še pravi Vodolazkin v svojem eseju.

Delo zaznamuje tudi izvrstna uporaba arhaičnega jezika na določenih mestih, ki se prepleta s sodobnim. V originalu je avtor uporabil starocerkveno slovanščino, kot jezik, ki se je v srednjeveški Rusiji uporabljal za bogoslužja, Lijana Dejak pa le-to v prevodu izvrstno nadomesti s slovenščino iz časa protestantizma.

Viri:

Plahuta Simčič, Valentina. »Lijana Dejak: ‘Laurus je roman o času, ki ga ni’« Splet. 12. 5. 2021. <https://old.delo.si/kultura/knjiga/lijana-dejak-laurus-je-roman-o-casu-ki-ga-ni.html>.

Vodolazkin, Jevgenij. »The New Middle Ages«. Splet. 12. 5. 2021. <https://www.firstthings.com/article/2016/08/the-new-middle-ages>.