Vinko Möderndorfer – pisatelj, dramatik, režiser in pesnik, čigar pesniški opus sega v leto 1975, ko je izšel prvenec Rdeči ritual, v najnovejši zbirki Naprej naprej ne izgublja časa s postavljanjem ločil, povsem se osredotoča na zgodbe, ki zaznamujejo naš groteskni vsakdan ter predaja besedo malemu človeku in vsem tistim, ki dostojanstveno ohranjajo svoj kritični um v kaosu brezumja. Pesniška zbirka Naprej naprej vsebuje 66 pesmi, ki vključujejo socialno, družbeno angažirano in protestno liriko, ki jo je avtor pisal od slovenske osamosvojitve pa do danes, v njej pa se posveča kronično bolnim delavcem, prekarnim materam, osiromašenim gospodinjam, podhranjenim upokojencem, resigniranim beguncem, ki bijejo iz dneva v dan bitko tako s svojimi nadrejenimi kot z družino, ki kot osnovna celica nezadržno razpada, kot tudi sami s sabo, saj se nenehno spopadajo s slabo vestjo, da niso dovolj naredili zase in za potomce.
Pesniška zbirka je razdeljena na štiri sklope: V tvojem imenu, Balade, Jaz in ti ter Zgodovina, slepi nemir človeštva, v katerih poziva ponižane in razžaljene žrtve neoliberalnega kapitalističnega sistema, naj ne izgubijo upanja in moči, naj se dvignejo kot posamezniki in kot del zatiranega družbenega razreda. V svojih pesmih je kar se le da direkten, pesniški suspenz stopnjuje s ponavljajočimi besedami in verzi, ki jim iz kitice v kitico pridaja večjo težo. Möderndorfer namreč ne skriva, da so ga življenjske zgodbe “malih” ljudi, zaznamovale kot človeka in kot pesnika – bralec med prebiranjem njegovih pesmi dobi občutek kot da gre za izjemno občutljiv, razmišljujoč in empatičen subjekt, ki ozavesti vsako še tako negativno čustvo, vsako krivico in jo zapakira kot tempirano bombo, ki opozarja, da ni daleč dan, ko sistem, ki se je ustvaril na plečih ubogih in izkoriščanih duš ne bo več zdržal in bo pod seboj pokopal tako tiste na dnu kot tudi tiste na vrhu. V pesmi z naslovom Popevka tako ironično zapiše misel svojega prijatelja, s katerim se sicer ne strinja : “… bistvo kapitalizma / niso kos kruha nov avto bazen / bistvo so odstotki kotiranje / številke cene nafta / vlaganje v vojne / vse kar / pomeni napredek //… // tisti ki nimajo ničesar / so samo koleteralna škoda / nezanimivo dolgočasno dejstvo / ki ni niti toliko pomembno / da bi o njem napisali popevko”.
V pretresljivem pesniškem ciklu z naslovom Dvanajst pesmi iz črne kronike, opisuje tegobe odpuščenih delavcev in delavk, ki se trudijo obdržati službo in so na eni strani zaznamovani z revščino prednikov, na drugi pa z brezupom prihajajočih generacij in ki vsakič znova svojega delodajalca rotijo: “Ampak poglejte: / klečim pred vami / srce imam na dlani / Dajte mi še eno možnost: / Prosim / še eno možnost / mi dajte / Samo / štiri leta imam do penzije.” Med njimi se nahajajo tudi lepi, a deložirani pari: “… ona je šla z otroki v dom / on v kontejner za brezdomce / v letu dni / je izgubila zobe / on lase / otroci so šli v rejo / imela sta 40 / in do njune 39. / sta bila resnično lep par.”. V pričujočem sklopu najdemo tudi žalostno balado 45-letne delavke, ki se zaveda, da ni kriva za propad tovarne, zgodbo o očetu in sinu, ki sta čez noč postala tehnološki višek, balado o obešencu, ki ni vstopil v pravo stranko, brezposelnemu pijancu, ki so ga v vaški gostilni skoraj do smrti pretepli in še bi lahko naštevali … V pesniškem sklopu z naslovom Balade nadaljuje z opisom melanholije obupa siromašnih in depriviligiranih ljudi, ki se iz dneva v dan mučijo s pomanjkanjem hrane, izklopljeno elektriko in čakanjem na minimalno plačo, ki je zaradi neskončnih dolgov že po nekaj dnevih zmanjka. Möderndorfer jim polaga na srce, da naj naučijo svoje otroke, da je potrebno spremeniti celoten družbeni sistem, ki gradi na miselnosti, da je človek človeku volk in da jih je potrebno naučiti brati knjige, ne časopisov: “… časopisi prodajajo laž kot resnico / naučite jih / da je v nebesih vse narobe / da umirajo dobri / in da se zveri še naprej / gostijo s krvjo nepravičnosti.”
Tudi v pesmi Rekli so nam, ki zaključuje prvi pesniški sklop z naslovom V tvojem imenu, čutimo pesnikovo naraščanje jeze vsakič, ko beremo o breznu, ki zazeva med izrečenimi besedami in zunanjim svetom, obenem pa zaslutimo nemoč, da bi lahko karkoli spremenili: “… rekli so nam: zategnite pasove zato, / da nam bo vsem bolje / njim je bolje / mi imamo še vedno / zategnjene pasove / okoli vratu //… // rekli so nam: potrpite / in mi trpimo // rekli so nam: ne sekirajte se / zato da jim je lahko padla sekira v med / in ko smo na koncu ostali brez vsega / so rekli: z vami se nimamo kaj pogovarjati // saj tako ali tako nimate nič”.
Möderndorfer se igra s pomeni besed in njihovimi koreni, ki v sebi združujejo navidezna nasprotja, obenem pa na vso moč išče rešitev za občutek utesnjenosti v svetu, ki ga zaznamuje manko pravice, potrpljenja in empatije. Njegov stil pisanja je preprost, lahko bi rekli, da mu poleg Edvarda Kocbeka, katerega citat navaja v zadnjem pesniškem sklopu z naslovom Zgodovina slepi nemir človeštva, za inspiracijo služijo tudi ostali pisci socialne in družbeno-angažirane lirike: Srečko Kosovel, Karel Destovnik Kajuh in Ervin Fritz. Le v tretjem sklopu z naslovom Jaz in ti,v katerem prevladuje osebno izpovedna in ljubezenska lirika, se za trenutek pomudi pri spominih na otroštvo – s spomini na babico namreč vzniknejo tudi spomini na umirajoče sorodnike in prijatelje ter izgubljene ljubezni. Na koncu lahko vseeno najdemo v zbirki Naprej naprej sled optimizma, ki se nenazadnje zrcali že v naslovu zbirke, saj nam pesnik skozi verze sporoča, da je potrebno z revolucionarnim duhom stremeti naprej in iz dneva v dan krepiti kritični duh in zavedanje, da lahko s sočutjem in solidarnostjo krepimo prvinski humanizem in avtentično skrb za sočloveka.
Miša Gams