Lev(ček) Detela takoj po rojstvu konec aprila 1939 v mariborski rojstni hiši (Vrtna ulica 21, ne obstaja več) v naročju prababice Marije Kosi iz stare središke sodarske rodbine Seinkovič, žene ravnatelja osnovne šole v Središču ob Dravi, mladinskega pisatelja in skladatelja Antona Kosija.Z očetom, profesorjem biologom Leonom Detelo, leta 1939 v Mariboru.Leta 1940 v mariborskem mestnem parku Pri treh ribnikih z mamo Tejo, roj. Zorjan, in očetom prof. Leonom Detelo.Julija 1949 ob šolskih počitnicah v družinski hiši v Središču ob Dravi z mamo Tejo, po ločitvi z Levovim očetom, drugič poročeno z urednikom mariborskega Večera Bojanom Šinkom, in s polsestro Majdo in polbratom Bojanom.V Središču ob Dravi aprila 1958 ob devetdesetem rojstnem dnevu prababice Marije Kosi. V prvi vrsti od leve na desno: mama Teja, (stara) teta Tončka Kojc, prababica, polbrat Bojan Šinko, (stara) teta Marica Liebezeit, polsestra Majda Šinko. V drugi vrsti od leve na desno: Levova stara mama – omica Ela Zorjan, Lev Detela, stric psiholog in pisatelj Martin Kojc, stric Phillip Liebezeit iz Gradca v Avstriji, Bojan Šinko starejši, Levov dedek dr. Matko Zorjan, nekdanji prvi državni tožilec v Mariboru.Lev Detela (kleči spredaj prvi na levi) leta 1954 s svojim četrtim razredom ob mali maturi na Klasični gimnaziji v Ljubljani.Avgusta 1957 z mamo Tejo, polsestro Majdo in polbratom Bojanom v Mariboru.Z mamo Tejo in prvim sinom Gregorjem leta 1962 v Gradcu v Avstriji.
Fotografije so povzete po knjigi Lev Detela – Disident, Založba knjig Kulturni center Maribor, Zbirka Frontier 144, 2019
Citat iz knjige
“Na večer, ko se odpravljaš spat, odložiš svoje telo v posteljo. Tvoje sanje ga zapuste, kot da bi bilo staro perilo, raztrgana nogavica. Kmalu sanjaš stvari, pri katerih ti je telo v napoto. Sanjaš, da letiš po zraku. Sanjaš, da plavaš visoko nad hišami trudnega mesta.Oh kako lepo je biti ptica, orel, kanja. Kako lepo je, če si svoboden, smel in čil. Kako lepo je krožiti visoko pod oblaki! V prvih sanjah zgodnjega otroštva me preganja čarovnica. Bežim pred njenimi zlobnimi očmi in začenjam padati globoko navzdol v neskončno globok prepad…”
