Blue Note/Capitol, 2004
Piše: Matej Krajnc
Prvenec Norah Jones je bil tako odmeven in vpliven, da se kar zlahka pozabi vse, kar se je zgodilo od leta 2002. Tako pravijo. Ni čisto tako, med prvencem in dotično ploščo je imela še dva vzpona: albuma The Fall in Little Broken Hearts, ki pa poslušalstva začuda nista privabila, kot bi se spodobilo. Bila sta najbrž preveč drzna, ljudstvo pa si želi mile Norah … in jo je tudi dobilo, ko je odložila mustanga in spet sedla za klavir. Po Little Broken Hearts se ni zgodilo nič kaj pretresljivega, tudi njeni stranski projekti niso več prislužili kakih posebnih pozornosti, nov album pa je še en v vrsti. Ustvarila ga je z Leonom Michaelsom, ki je sodeloval pri njenem nedavnem božičnem darilcu, Visions pa naj bi nastajal sredi noči, v stanju, ko ne spiš, a nisi povsem buden – tako naj bi prihajal navdih in tak naj bi bil tudi zvok, ne nujno pop jazz, ampak malce bolj soulovski, kar se sliši tudi pri klavirju. Kak resen izlet v soul seveda ni in Norina besedila so še vedno preveč klišejasta, da bi v njih iskali presežna sporočila. Ko torej slišite pesem That’s Life, je to točno to, kar se vam zazdi, da je, Paradise tudi, z uvodom, ki spominja na Sunrise z njenega drugega albuma. A takrat nam še ni bilo tolikanj mar, ker so na plošči bile nekatere zanimive drobtinice, med drugim ena Waitsova pesem in en duet z Dolly Parton. Zdaj tudi tega ni več. Norah v svojih podcastih sicer sodeluje z marsikom, saj najbrž to veste, a vse to je na varni strani, tudi ko igra bobne.
Prijetna muzika, a nič takega, kar bi Norah dvignilo nazaj v relevantnost. Našla je svojo nišo in najbrž je res brez veze, da bi stopila kam drugam – svet je apatičen in jebe se jim za Norah Jones, ki je lahko tudi alter in underground, če želi. Treba pa ji ni in to je dokazala tudi z Visions. Plošča se bo najbrž sorazmerno v redu prodala med njenimi pristaši, novega občinstva pa z njo bržčas ne bo pridobivala. Če se motimo, gre to v prid plošči.
