Maša Ogrizek, slovenska mladinska pisateljica, večkrat nominirana avtorica in dobitnica nagrade večernica, je pri Mladinski knjigi v Knjižnici Sinjega galeba objavila mladinski roman z naslovom Gospodična z monstero (2024). Knjigo je ilustrirala Eva Mlinar.
Gospodična z monstero je roman o dobroti, svobodi, odprtosti ter sprejemanju drugačnosti in različnosti, že skoraj utopično prikazovanje življenja in vendar tudi potrditev, da svet ni samo grd in bojišče, na katerem umirajo otroci, temveč je v njem ohranjeno upanje, da lahko ljudje kakovostno preživljajo svoj zemeljski čas, si zaupajo in se imajo radi.
Glavni literarni lik v romanu je Cecilija, ženska, stara približno trideset let, oseba, ki zaradi modernizacije izgubi službo na centru za socialno delo in se zanjo sčasoma začne čisto novo življenje. Zdaj ima na voljo, kot napiše Maša Ogrizek, velik kos časa, luknjo časa ali celo brezčasje. Ko odhaja iz službe in tovori s seboj cvetlični lonec z monstero, ji razkošno lončnico v otroškem vozičku pomaga odpeljati deček, po imenu Vanja. Tako se začne globoko prijateljstvo, saj samotna Cecilija in Vanja, otrok, ki ga je zapustila mati, vstopita v življenje drug drugega. »Najbrž je držalo, da ima Vanja srečo, da jo je spoznal. A veljalo je tudi obratno: ona je imela srečo, da je spoznala njega. Zdelo se ji je, da se je zaradi Vanje vse spremenilo. /…/ Kot bi v njeno prej negibno življenje zapihal veter. Kot bi ponovno imela družino /…/ In vedela je, da so žal na svetu tudi takšni ljudje, ki nimajo prav nikogar.« (str. 99)
Odprtost in naklonjenost sta čisto preprosti: Cecilija premaga svojo zadržanost, odmaknjenost in odtujenost od drugih ljudi, Vanja pa potrebuje zatočišče, zavetje in varen pristan, saj ga oče, poulični muzikant, kar tako, meni nič, tebi nič, prepusti v varstvo neznane gospodične, medtem ko je mati, mlada balerina, svojega Vanjo zapustila že prej in odšla neznano kam. Balet je bil zanjo pomembnejši od otroka. Veliko ji je bilo do tega, da bi se ustvarjalno potrjevala, pri tem pa vsega drugega, kar ji je naložilo življenje, kratko malo ni zmogla.
Cecilija sprejme novo vlogo in postane drug človek. Prej se nikoli ni znašla v kuhinji in je jedla samo hladne jedi, zdaj pa je treba poskrbeti za fantiča, enajstletnega otroka, ki raste in potrebuje zdravo hrano. Ker ob sporočilu, da bo odslej brezposelna, ni ostala v službi še en mesec in počakala na odpravnino, ji tudi denarno ne kaže kdo ve kako dobro, toda naklonjenost do dečka, ki se je nepričakovano pojavil ob njej, pripomore, da se začne ukvarjati z vsem mogočim, na primer slikanjem in obdelovanjem znankinega vrta. V službi je v poseben zvezek risala tabele in vanje vpisovala nerešene socialne primere in imena ljudi, ki se jim je življenje tako ali drugače zapletlo in so potrebovali pomoč. Z Vanjo postaneta nekakšna detektiva in obiščeta nekatere od teh ljudi. Vsak od njih je poseben na svoj način: možata Silva popravlja avtomobile in kolesa, Silvin oče je na invalidskem vozičku, Iris pripravlja in peče sladice, razšla se je z očetom svojih otrok, ker ji s partnerji pač ne gre najbolje, kot pravi, je pa zato prav rada mama, in res, njena otroka imata ljubečo mamo. Tudi sicer je v romanu poudarjeno, da je družina vrednota. Cecilija se vrača k spominom na pokojne starše, v zavesti oživijo podobe družinske topline in razumevanja. Starši so imeli frizerski salon in tam se je dogajalo marsikaj lepega in zanimivega. Silva je navezana na svojega ostarelega očeta in si ne predstavlja življenja brez njega, Cecilija pa začuti, da si je z Vanjo, živahnim fantom, ki je v družbi z očetom na ulici igral harmoniko, ustvarila družino, enostarševsko in nadvse srečno. Ni pomembno, koliko ljudi je skupaj, že en sam otrok in odrasli ob njem sta družina, pogoj zanjo je zmeraj otrok (seveda pa so v zadnjem času znane tudi drugačne definicije družine). Simonina in Vanjeva družina, torej nova in nadomestna, je vzor plemenitih čustev, skrbi dveh drug za drugega in iskanja lepote v vseh teh dnevih, ki se zvrstijo v približno dveh mesecih skupnega bivanja. Zgodi se še marsikaj drugega, pojavita se na primer glasna in živahna deklica Vita ter njena mama, pisateljica, ki za pisanje potrebuje mir; v Cecilijini stari hiši dobi svojo sobo. Na koncu je razkrita Vanjina ali Vanjeva skrivnost. Vrnejo se ljudje, ki so odšli iz njegovega življenja. Tega, da se mati odvrne od otroka, ni mogoče kar tako oprostiti, najbolj jezna, da se je to zgodilo, pa je Cecilija.
Maša Ogrizek se dotakne tudi vprašanja transspolnih oseb, starševske ljubezni, ki ni povezana s sorodstvenimi vezmi ter svobodnega odločanja o življenju in vsakovrstnih izbirah. Vidik utopičnosti je nenavadna radodarnost posameznih protagonistk in protagonistov. Nekako samoumevno je, da drug drugemu podarjajo, kar imajo sami preveč ali če nečesa ne potrebujejo več. Morda so zares tako dobri, da nekomu priskočijo na pomoč, lastninski vidiki jih pri razdajanju prav nič ne vznemirjajo. Cecilija je podedovala hišo in je sobe pripravljena ponuditi tudi tistim, ki nimajo kam, nazadnje pa odpre neke vrste materinski dom oziroma zatočišče za ženske in otroke, ki jim trda prede ali pa jih kdo ogroža.
Knjiga Gospodična z monstero je tudi nevsiljivo vzgojna: pisateljica ohranja upanje, da so dobri medčloveški odnosi v resnici uresničljivi. Na televiziji nam kažejo jezne obraze tistih, ki v svoji sredi ne marajo pribežnikov. Nekdo od njih zakriči, da bo lastnoročno zažgal azilni dom, če si ga bodo odločevalci drznili postaviti in vanj namestiti ljudi, ki bežijo pred vojno ali pa bi si radi ustvarili boljše življenje.
Eva Mlinar, ilustratorka in oblikovalka vizualnih komunikacij, je knjigo obogatila z lepimi in zgovornimi ilustracijami. Odločila se je za podobe v sivi, zeleni, beli in temnorjavi barvi. S posebnim občutkom je dopolnila pripoved o človekoljubju in dobronamernosti. Naslikala je različne drobne predmete in mačko vrh kamiona. Videti je samo dekličine noge, kako molijo iz krošnje dreves, spreletavajo se ptice, med njimi prevladujejo lastovke. Človeški obraz je narisan kot sonce, na okrasni posodi pleše baletka, morda ženska, čisto mogoče pa je, da je lutka ali punčka za okras, samovšečno bitje, ki vidi predvsem sebe in se postavlja v ospredje, tako kot je ravnala Vanjeva mati. Seveda je bila baletna umetnost zanjo nadvse pomembna in izražanje same sebe, toda oditi od otroka in ga prepustiti srečnim ali nesrečnim naključjem, ni kar tako. Vanji se je nasmehnila sreča, v zavetje ga je sprejela gospodična z monstero. Ko je bila Cecilija še v službi, so ji nekateri rekli kar govoreči fikus. Prizadevala si je, da bi reševala zapletene primere in se pri tem skrivala za velikimi cvetličnimi listi. Monstera je Ceciliji zastirala pogled na ljudi, v katerih zgodbe ni hotela vstopiti, pravi avtorica. Monstera je sobna rastlina z zarezami in luknjami v listih. Potrebuje posredno svetlobo, medtem ko se svetloba, ki sije v mladinskem romanu Maše Ogrizek, razširja vse do neba in prodira tudi v srce.
V radijski oddaji Literarna matineja na Arsu (10. 4. 2024) je pisateljica v pogovoru s Tino Kozin spregovorila o svoji knjigi Gospodična z monstero. Med drugim je povedala, da jo prevevata radovednost in vitalizem, blizu sta ji poenostavljanje in sproščen slog. Njen roman ponuja več ravni branja, v njem so metaforičnost in alegoričnost, pa tudi resnicoljubnost in občutljivost. Dobra literatura nagovarja tako mlade kot starejše bralke in bralce. Delo Gospodična z monstero je v marsičem poklon prijateljstvu. Odločilno je, kako ljudje gradijo skupnost, v kateri naj bi zavladala enakopravnost. Osebam v knjigi se poseči, da oblikujejo svoj majhen in urejen svet. Maša Ogrizek je po izobrazbi univerzitetna diplomirana sociologinja kulture in filozofinja. Njene knjige so bile nominirane za večernico, Levstikovo nagrado, nagrado Kristine Brenkove in desetnico. Večernico je leta 2022 dobila za fantastični mladinski roman Lisičja luna.
Omeniti velja da na Prvem radijskem programu vse aprilske nedelje v Radijskih igrah za otroke v nadaljevanjih predvajajo dramatizirani roman Gospodična s klobukom, delo, ki ga je Maša Ogrizek objavila leta 2017. Režiser in avtor radijske priredbe je Klemen Markovčič, avtor izvirne glasbe Gregor Strniša, gospa s klobukom Marijana Brecelj, pripovedovalec pa Matija Rozman. Pred dnevi (4. 4. 2024) je bila predvajan Literarni večer Čaj, prosim, čaj v slovenski literaturi. Pripravil ga je slovenski mladinski pisatelj, pesnik in literarni zgodovinar, Peter Svetina, velik ljubitelj tega poživljajočega, osvežilnega ali pomirjajočega napitka. Svetina bo v svoje proučevanje zdaj lahko vnesel tudi pisanje Maše Ogrizek, saj njeni junaki in junakinje radi pijejo čaj in se ob njem prijateljsko družijo, nazadnje pa se domislijo, da bodo uredili čajnico, v kateri se bodo zbirali in pomenkovali dobri ljudje. Zagotovo jih je ostalo še kar nekaj.
In še to. Mnogo ljudi zapusti rodni Maribor in gre živet v Ljubljano ali kam drugam, pisateljica Maša Ogrizek pa je storila prav nasprotno: iz prestolnice se je preselila v naše mesto in si v njem uredila svoj novi dom. Naj ji Maribor ponudi in pokaže vse tisto, kar je v njem najlepše in najboljše! Tega je v mestu ob Dravi zagotovo veliko, čeprav jezljivci, srboriteži, kritikastri in zlonamerneži trdijo, da to nikakor ne drži.
Marija Švajncer