Piše: Franc Križnar
Recenzija: Stipica Grgat, TRADICIJSKO CRKVENO PUČKO PJEVANJE U FRANJEVAČKOJ PROVINCIJI PRESVETOG OTKUPITELJA – Tradicijsko cerkveno ljudsko petje v Frančiškanski provinci našega Odrešenika, Split, 2011-2021
Ena najobsežnejših tovrstnih monografij v treh knjigah pa prinaša na vsega 1.638 str. in na sedmih cedejkah ter zvočni kartici še 320 posnetkov istega repertoarja.
V Splitu so izšle tri debele knjige (502 + 488 + 648 = 1.638 str.) Tradicijsko crkveno pučko pjevanje u Franjevačkoj provinciji Presvetog otkupitelja/ Tradicijsko cerkveno ljudsko petje v Frančiškanski provinci našega Odrešenika, Split, 2011-2021. Ena najobsežnejših tovrstnih monografij v treh knjigah prinaša na vsega 1.638 str. in na sedmih cedejkah ter zvočni kartici še 320 posnetkov istega repertoarja. Avtor kar projekta je eden vodilnih (glasbenih) hrvaških frančiškanov-glasbenikov fra Stipica Grgat. Ne sam, pač pa s številnimi sodelavci.
Grgat S., naslovnica I. knjige (2011)
Prva knjiga iz te serije, ki je izšla že »davnega« leta 2011 (saj je v tem primeru vse do 2021) šlo za večletni projekt, ali za delo več desetletij, je bila izdana »Ob priliki 800-letnice Frančiškanskega reda (1209-2009).« Ker se takemu delu spodobi, so ga vsi nadaljnji dosežki uvodoma kronali s kar nekaj uvodi in uvodniki. Prvega z naslovom Frančiškani – čuvaji dediščine je podpisal frančiškanski provincial fra Željko Tomić. Muzikološko podobo edicije je prispevala ugledna hrvaška muzikologinja, akademikinja prof. dr. Hana Breko Kustura, tudi sama Splitčanka. Napovedala je ideologe in iniciatorje te zbirke frančiškane-glasbenike: fra Mile Čirko, fra Stipica Grgat, fra Domagoj Volarevićin fra Juro Župić v sodelovanju z glavnim koordinatorjem fra Antonom Akrapom. Idejo pa so s strokovnimi podporami svetovali še etnomuzikolog dr. Joško Ćaleta, iniciator in dolgoletni vodja Festivala dalmatinskih klap v Omišu dr. Miljenko Grgić in tudi sama H. Breko Kustura. Nad njimi pa je bdela tudi danes že pokojna odlična hrvaška etnomuzikologinja dr. Gorana Doliner. O zgodovini Frančiškanske province našega Odrešenika se je razpisal fra Vicko Kapitanović. Z napevi v zgodovinsko-analitičnem kontekstu se je pozabavala tudi sicer velika poznavalka tradicijskega cerkvenega ljudskega petja na Hrvaškem, že omenjena G. Doliner. O jeziku cerkvenih ljudskih napevov v Frančiškanski provinci Presvetega Odrešenika sklene tale uvodni del še en ugledni hrvaški jezikoslovec Mile Mamić.
Potem pa je v nadaljevanju te prve in obsežne knjige na vsega 502 straneh in s priloženimi štirimi cedejkami tonskih zapisov najprej na vrsti popis-vrstni red napevov v osnovnih skupinah po vsebini in njihovi funkciji besedil vseh 121 uvrščenih napevov in njihovih variacij. Večinoma ali kar v celoti se ta spored drži uveljavljenega cerkvenega, liturgičnega oz. bogoslužnega leta po cerkvenem koledarju. Ta določa bogoslužna opravila Katoliške cerkve za vsak dan v letu. Od l. 1582 Katoliška cerkev za ta namen uporablja gregorijanski koledar, ki je postal hkrati tudi svetovno najbolj razširjeni koledar. Ta določa razpored praznikov, bogoslužnih opravil in branja božje besede. Razpored svetniških godov pa prikazuje koledar svetnikov: péte maše za nedelje in praznike (Lišane, Stankovci, Metković Makarsko primorje, Veliko Brdo, Podaca), napevi za berila, evharistične pesmi, božične pesmi, postne pesmi, napevi velikega tedna, slavje svetnikov, napevi za pogrebe in hvalospevi na koncu maše.
Antifona na praznovanje Brezmadežnega Spočetja BDM (Makarska, 1722; rkp.) iz I. knjige (str. 465)
Vsaka uvrščena, transkribirana, notografirana in objavljena skladba v podobi današnje sodobne notografije prinaša tako zbiralca, snemalca, avtorja posamične objavljene skladbe-pesmi, zasedbo izvajalcev, kraj odkritja in njeno zvrst in prve verze besedila. Analizam posamičnih napevov in opombam k njim sledijo tonski nizi. Sledijo komentarji in objavljena besedila (v hrvaščini). Po vrstnem redu napevov (po vrstah besedil) so na vrsti še popisi (vsega) objavljenega (notnega) gradiva napevov po posamičnih krajih (lokalitete) in v abecednem vrstnem redu le-teh in z dodanimi popisi popisovalcev, raziskovalcev, tonskih zapisovalcev (snemalcev), avtorjev komentarjev, popisom pevk in pevcev in del znanstvenega aparata-kratice.
Prvi CD iz I. knjige s 25 posnetki s hrvaškega cerkvenega terena
V spisku tonskih, zvočnih zapisov za vse štiri priložene cedejke (s skupnim številom 64 objavljenih posnetkov) pa so že napovedane omenjene glasbene priloge. Vse je obenem popisano tudi v interakciji z objavljenim notnim gradivom (zvrsti, strani, …). V prilogah in dodatkih najdemo še osem faksimilov starih notnih zapisov obravnavanega repertoarja tradicijskega cerkvenega ljudskega petja v Frančiškanski provinci našega Odrešenika, obsežen popis virov in literature kot nadaljevaje že omenjenega znanstvenega aparat pa še povzetki v latinščini, angleščini, nemščini in italijanščini. Ti porazdelijo obravnavani in objavljeni repertoar tradicijskega cerkvenega ljudskega petja v Frančiškanski provinci našega Odrešenika na 9 vsebinskih in glasbenih del in še enkrat poudarijo posamične prispevke popisovalcev in zbiralcev te izvirne in arhaične hrvaške kulturne in še posebej glasbene dediščine. Na koncu je objavljen še barvni zemljevid Hrvaške (JV del Hrvaške, od Gospića do Neretve) z označenimi najdišči omenjenega (ljudskega) gradiva: samostani, župnijske in podružnične cerkve ter nadškofijska središča.
Iz priloženega kolofona nadalje še razberemo, da je bil izdajatelj in založnik te (I.) knjige kot preostalih dveh (II.-III.) Frančiškanska provinca našega Odrešenika v Splitu, (ta) knjiga pa je izšla kot V. zvezek glasbene serije Nova et vetera. 7-člansko uredništvo zastopa odgovorni urednik fra Ž. Tolić, glavni urednik pa je fra S. Grgat. Ta je opravil tudi (vse) transkripcije in notografije. Recenzenta sta bila (oba zdaj že pokojna) G. Doliner in M. Grgić, jezikovna korektorja pa še Ivan Bošković in Hrvoje Markulin. Korekture latinskega jezika sta opravila fra Hrvatin Gabrijel Jurišić in fra Stjepan Čovo. Notni korektor je J. Ćaleta, prevode povzetkov v latinski, angleški, nemški in italijanski jezik pa so opravili: fra Bruno Pezo, Angelina Gašpar, fra Joško Kodžoman in Danijel Tonkić. Tonski mojster za vse 4 priložene cedejke je bil Mario Božić, prelom tekstov pa je opravil Silvio Družeić. Ovitek oz. naslovnico (vseh treh knjig) je oblikoval in prispeval fra Branko Periša, tisk pa je opravila Jafra – print d.o.o. iz Solina (Split). Zahteven, večbarvni tisk je najmanj kar je, v spregi s predstavljeno tematiko in vsebino: ekscelenten. Vse pravice izdajatelja in zaščito avtorskih pravic (je po CIP-u; 2011) uvrščen v Zbornik Kačić (Split).
Grgat S., naslovnica II. knjige (2015)
Tudi II. knjiga (Nova et vetera, 8. zvezek; Split, 2015) nadaljuje pod okriljem istega (že predstavljenega) kolofona, avtorjev, sodelavcev idr. saj obsega kakšnih par deset strani manj kot I. knjiga: pač pa še vedno zavidljivih 488 strani. Med recenzenti je poleg že navzoče (G. Doliner) zdaj omenjen še Ennio Stipčević; kar samo že poglobi težo omenjene (II.) knjige. Tekstovna uvodnika sta zdaj le dva, ki sta ju prispevala fra Stipica Grgat (Predgovor) in fra Joško Kodžoman (provincial; V duhu tradicije). Prvi in kot glavni pobornik celotnega tovrstnega opusa (Tradicijsko cerkveno ljudsko petje v Frančiškanski provinci našega Odrešenika), piše o drugih lokacijah, zapisanih in posnetih napevov, njihovi (drugi) vsebini, po imenih in številu popisovalcev; kot pa je to že bilo predstavljeno v I. knjigi. Zdaj je bilo gradivo najdeno v Dalmatinski zagori in na hrvaškem delu obale, kjer vse delujejo frančiškani Province našega Odrešenika. Drugi pa še enkrat poudari pomen in vrednost tudi te knjige v sklopu celotne trilogije (I.-III.). Po isti metodi kot I. knjiga, je zgrajena in izdana tudi ta, II. Zato tega in tu ne bi ponavljali, kajti menjajo se le kraji-lokacije in vsebine; vse pa še vedno v duhu prejšnje (in naslednje). Na treh priloženih cedejkah je zdaj objavljenih, posnetih in emitiranih še 110 novih napevov. Med prilogami in dodatki so zdaj objavljeni še štirje novi faksimili notnih zapisov.
Na božič: Molim te Kraljevič (iz Fojnice v FBiH) iz II. knjige (str. 453)
Zadnji, 3. CD (od treh in od vsega sedmih) iz II. knjige s 45 posnetki
Na koncu te druge knjige, sta za razliko I. in II., objavljena še dela recenzij, ki sta ju v imenu vseh zaslužnih, podpisala G. Doliner (višja znanstvena sodelavka HAZU) in akademik prof. dr. E. Stipčević; oba tudi več kot pohvalno in spet umeščeno v celotno Hrvaško in še posebej med preteklo glasbeno dediščino.
Grgat S., naslovnica III. knjige
Tudi s III. (Nova et vetera, XII. zvezek; Split, 2021) knjigo je podobno. Še kaj se zamenja (v kolofonu): npr. (dva) nova recenzenta: Vito Balić in Domagoj Volarević, ostalo pa več ali manj (še vedno v pozitivnem smislu!) poznamo od preje. Tako, da lahko še pred predstavitvijo tega zadnjega zvezka-knjige ugotovimo, da gre v omenjenem res kvalitetnem in obsežnem zalogaju za lep poklon aktualne hrvaške cerkvene in glasbene stroke svoji preteklosti; trajno ohranjeno in trajno zapisano! Tudi kateri drugi (Slovenci!) bi se lahko v tem primeru še kako koristno zgledovali pri sosedih, Hrvatih.
O tem se strinjata tudi tokratna uvodničarja: fra S. Grgat in fra Marko Mrše (provincial). Prvi (še vedno kot glavni urednik in glavni iniciator ter realizator). Še enkrat obnovi začetek dela in prve izdaje (2011, po 800-letnici njihove province) in na to, da je pričujoča trilogija osnovana na najbolj značilnem in popularnem hrvaškem fenomenu, na glagoljaškem petju. Gre za repertoar, ki so ga menihi 3. reda frančiškanov – imenovani tudi tretjeredniki, – izvajali v bogoslužju v starocerkvenoslovanskem jeziku, brali mašne knjige v glagolici, poučevali in opravljali administrativne posle v glagolici, t. j. najstarejši znani slovanski abecedi. Splošno mnenje je, da jo je v 9. stol. za prevajanje liturgičnih besedil v staro cerkveno slovanščino ustvaril sv. Ciril, menih iz grškega Soluna. Drugi pa opozori na splošno kulturno in ne le ozko cerkveno ali zgolj glasbeno vrednost omenjenega repertoarja. Ta je zadaj za vse večne čase otet pozabi ali zanemarjanju. Ostala poglavja tudi v tej III. knjigi ostanejo več ali manj že kar standard, s tem, da se seveda repertoar tradicijskega cerkvenega ljudskega petja v Frančiškanski provinci našega Odrešenika menja. Navajajo pa se spet nove lokacije njihovih odkritij in s tem pojavov.
Začetek péte maše za nedelje in praznike (I), Gospod usmili se (Kyrie eleison) iz III. knjige (str. 15)
Grgat S., III. knjiga, zemljevid terenskih raziskav v Hrvaški (zadnja neoštevilčena stran)
Zvočna kartica s 146.-imi terenskimi posnetki, dodana III. knjigi
Tokrat sta iz recenzij (dveh) novih avtorjev Vite Balića in fra Domagoja Volarevića zaveli še novi pa zato še vedno skrajno pozitivni oceni zdaj že celotnega projekta. Znanstveni aparat ostaja enak, vsebinsko pa seveda nov. Zato na koncu samo še nekaj besed o …
Avtor fra. Stipica Grgat (1949)
… hrvaški frančiškan Province Svetega Odrešenika v Splitu Stipica Grgat (1949), sicer pa tudi glasbeni pedagog, cerkveni glasbenik in skladatelj, velja tudi za zbiralca ljudskega glasbenega blaga in igra na številna ljudska glasbila (gusle, diple, piske in mišino). Kot glasbeni pedagog deluje tudi na Frančiškanski klasični gimnaziji v Sinju (pri Splitu) in vodi zbor ž. c. Marije Zdravja v Splitu. Prav tako še vedno deluje tam edini tovrstni (župnijski) mešani zbor mladih in komorni orkester. Ustanovil ga je skupaj s č. s. Zorislavo Radić (1994 →). Od 2015 dalje je fra S. Grgat načelnik komisije za Zlato harfo, t. j. vsakoletni festival hrvaških cerkvenih zborov. Kot skladatelj ima veliko zaslug za vedno novo in novo glasbo. Kot avtor in urednik ter sourednik ima za seboj veliko del. Mdr. ga je vmes zanimala tudi slovenska glasba, ki se je pojavila v Dalmaciji (npr. 14 himn na čast Deloriti, uglasbili hrvaški in slovenski skladatelji, Split, 2018). Je pa aktiven tudi na posvetnem glasbenem področju, saj je nastopil na Splitskem festivalu (1992) z ansamblom Strici in duetu z Oliverjem Dragojevićem. Prav tako je prisoten tudi v diskografiji, tako na cerkvenem kot posvetnem področju.