Sara Planinšek: Glasovi tišine. Maribor: Kulturni center Maribor. 2025.
Piše: Janja Vollmaier Lubej
Glasovi tišine je zbirka kratke proze avtorice mlajše generacije Sare Planinšek, študentke slovenistike na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Avtoričin prvenec Glasovi tišine vsebuje enaindvajset raznolikih kratkih zgodb, v katerih Sara Planinšek daje glas neslišnim, utišanim, tihim glasovom, ki so torej prežeti z molkom, zato so občutja literarnih oseb polna tesnobe, dvoma, otožnosti ter brezizhodnosti.
Avtorica v svojih kratkih zgodbah odpira več zanimivih tem, ki jih z realistično pisavo in lirizmi poglablja in plasti. Tematizira partnerske odnose oziroma medčloveške odnose nasploh, ki so skrivnostni, zlagani, lažni, odtujeni, polni prevar, odhodov in oddaljevanj. To so kratke zgodbe o tragiki družinskega, partnerskega, osebnega življenja in odsevajo najsodobnejšo resničnost.
Prisotna je tudi tragika družinskih odnosov, v zgodbi Očetu avtorica piše o domu, ki ga literarna oseba nikoli ni našla, zato je vseskozi tudi osamljena in odtujena sama sebi ter drugim. Občutji odvečnosti in metaforičnega brezdomstva se pojavljata tudi v drugih avtoričinih zgodbah.
Založba knjig Kulturni center Maribor, zbirka Sprejeto 064, število strani 90 leto izida 2025
Kratke zgodbe Sare Planinšek z natančnimi opisi narave, njenih stanj in letnih časov raziskujejo družbo, družbene vloge, ujetost v vsakdan in neizmuzljivo tradicionalnost. Naravni pojavi v kratki prozi Sare Planinšek delujejo kot metafora za občutenje, za čustvena stanja, v kratki zgodbi Odsotna npr. zapiše:
»Nevihta je bila že skoraj nad nama. Veter je pričel pihati z vso močjo, zibal zavese, ki so urno plapolale v kaotičnem ritmu« (2025: 45).
Za literarne osebe ima poseben pomen tudi spominjanje. V kratki zgodbi Simbioza se pojavi motiv umetnosti, a tudi motiv spomina na lepe trenutke s slikarjem. Spominjanje kot osnovno in določujoče v človeku najdemo še drugod, npr. v kratkih zgodbah Pili sva brusnični čaj in Trimesečje.
V nekaterih kratkih zgodbah je steber, na katerega se literarni lik nasloni, babica. V kratki zgodbi Rože babica svojo vnukinjo, ki ima odrasla otroka in se očitno znajde v zakonskih težavah, uči pomena ljubezni:
»Včasih je to le trud, ki ga vložiš v to, da bo dan nekoliko lepši za tistega, ki ga imaš rad« (2025: 16).
Babica kot literarna oseba, ki daje nasvete, življenjske modrosti in je pomembna tudi npr. v prozi Maje Haderlap ali Nataše Kramberger, je v literarnem delu Glasovi tišine prav tako dobra, topla, prijazna, družba oziroma literarna oseba pa jo sprejema s spoštovanjem, torej povsem drugače, kakor je v resničnosti, kjer so starejši na žalost deležni starizma oziroma staromrzništva.
Založba knjig Kulturni center Maribor, zbirka Sprejeto 064, število strani 90 leto izida 2025
V kratkih zgodbah Sare Planinšek je prisoten tudi motiv alkoholizma, npr. v kratki zgodbi 5 = 1. Marko, ki se znajde v začaranem krogu alkoholizma, iz katerega se ne more izviti, razmišlja tako: »V tistem kozarcu viskija najdem toplo, rahlo pekočo uteho, ki za trenutek utiša notranje demone« (2025: 69). Očitno je, da v alkoholu išče uteho, ne zna si pomagati, v oporo mu je Ana. V slovenski družbi je nasploh prisotna normalizacija pitja alkohola in normalizacija nasilja. O prikritem nasilju piše avtorica v kratki zgodbi Tišina, ki kriči. Sara Planinšek se v svojem literarnem prvencu precej posveča pripovednim čustvom, tudi v omenjeni zgodbi, v kateri moški želi prikazati svojo nadrejenost nad žensko. Ta nima nikogar, s svojo družino je namreč pretrgala stike prav zaradi njega. Ko ga želi zapustiti, jo vpraša: »Kam boš pa šla?«. Takšna moška nadvlada in prevlada je zelo tipična v patoloških in toksičnih partnerstvih, kar je avtorica dobro ujeta v svojo pripoved. Družba problematiko vseh vrst nasilja (še posebej nad žensko) tabuizira in normalizira.
V sodobnih in svežih kratkih zgodbah Sare Planinšek je prisotna tudi druga tabuizirana tema, tj. smrt oziroma soočanje z njo, in sicer v zgodbah Valentinovo, O odnosih in Kristijan. V njih avtorica Sara Planinšek dobro izpostavi čustva, ki prevevajo literarne osebe ob soočanju s tragičnimi situacijami.
Psihično bolečino in trpljenje pa nekatere literarne osebe v kratki prozi lajšajo s fizičnim trpljenjem, tj. s samopoškodbenim vedenjem. Ena takih zgodb je izjemno pretresljiva zgodba z naslovom Glasovi tišine.
Glasovi tišine je kratkoprozna zbirka, ki tematizira šibkosti v človeku in njihov vpliv na človekovo življenje ter odnose, v katere vstopa. Izpostavlja bolečino, ki mu jih povzroča sočlovek, izkoriščanje močnejšega nad šibkejšim, labirinte kaotičnega izgubljanja posameznika in posameznice ter njegovo iskanje utehe, da bi izčistil_a lastno nezadovoljstvo ali frustracijo. Avtorica Sara Planinšek piše o bolečini, ki duši in onesposablja, da bi glasovi tišine postali slišani oziroma da bi spregovorila slišnost molka.