Recenzija muzikala avtorjev Leona Firšta in Janeza Usenika:
VERONIKA DESENIŠKA na Starem gradu v Celju
Piše: Franc Križnar
Program in nastopajoči …
Vse od 2016 tečejo vsakoletne poletne postavitve muzikala v mestu ljubezni, v Celju Veronika Deseniška. Avtorja te znamenite resnice in legende sta skladatelj Leon Firšt (1994) in libretist Janez Usenik.
Od letošnjih štirih napovedanih postavitev pod milim nebom in pod okriljem Starega gradu Celje (27. 6. do 4. 7.) pred več tisoč glavo množico hvaležnih obiskovalcev, sem si ogledal in slišal tisto prvo (27. jun.) in bil z njo v vseh avtorskih in izvedbenih pogledih več kot zadovoljen. Če le-to primerjam s kar nekaj TV- in filmskimi ogledi, z nekaj živimi tovrstnimi ogledi pa tudi nekaj s tujimi (mdr. pred nekaj meseci tudi z eno od predstav Aladdina na enem od Broadwayjskih odrov v New Yorku), morem reči, da so tako zgledi kot naši domači, slovenski uspehi na tem področju tudi z omenjeno celjsko Veroniko Deseniško več kot upravičeni. V organizaciji Celja-mesta grofov, Zavoda Celeia Celje in Mestne občine Celje smo tako podoživeli v glasbenem, pevskem, plesnem in igralskem pogledu zgodbo o Veroniki Deseniški, ki je pravzaprav slovenska zgodba o Romeu in Juliji in je po besedah tokratnih (po)ustvarjalcev največji slovenski ep. Scenarij muzikala pa govori tudi o tem, kako je Friderik II. Celjski mesto Celje zgradil kot spomenik njuni ljubezni. Meni se je omenjeni ogled ponudil tudi v okviru (vseh) slovenskih glasbenih možnosti na omenjeno tematiko, ki pa jih ni veliko. V okviru zadane tematike gre tudi za napovedani simpozij ob 600-letnici smrti Veronike Deseniške (1380-1425), ki bo med resnico in legendo Veronike Deseniške nekoč in danes (Preddvor, 5. sep. 2025), opozoril tudi na to. Od širše tovrstne tematike sta tako na glasbenem področju na prvem mestu operi Urh, grof celjski (1894) Viktorja Parme in Veronika Deseniška (1941-1945) Danila Švare, hrvaški Valček Veronika Desenićka (1986) v avtorstvu in izvedbi Taborgradskih dečkov v žanru narodno zabavne glasbe, omenjeni muzikal (2016) in song/popevka avtorice in izvajalke Raiven Veronika (2024).
Levo: Začetek muzikala
Desno: Eden začetnih množičnih prizorov
Da je Veronika Deseniška kot legenda tudi v Celju še vedno živa, je dokazal mladi slovenski skladatelj L. Firšt. S svojim muzikalom je napisal pravi zgodovinski glasbeni spektakel. Zlasti za njene celjske izvedbe in ponovitve na celjskem Starem gradu (2016 →) velja, da lahko še dandanes tam doživite vznemirljivo srednjeveško ljubezensko zgodbo prav tam, kjer se je pred več kot 500 leti tudi zgodila. Z glasbenimi in gledališkimi ter sodobnimi medijskimi tehničnimi sredstvi oblečenimi v 3D-video mapping1 projekcijo (Tomislav Gangl in Jaka Kotnik). Te vas popeljejo v samo središče dogajanja. V teh oblikah in vsebinah se odvije zgodba o boju za oblast, političnih spletkah, vstaji ljudstva ter nesmrtni ljubezni Veronike in Friderika, ki se od drugih ljubezni (alias: Romea in Julje, Ruslana in Ljudmile, …) razlikuje samo v eni stvari: ta je povsem resnična!
Vsebina: zgodba temelji na stari legendi iz obdobja rodbine Celjskih grofov in govori o Frideriku II. Celjskem, sinu Hermana II. Celjskega, ki na potovanju po družinskih posestvih sreča Veroniko Deseniško in se vanjo zaljubi. Friderikova žena Elizabeta Frankopanska v sumljivih okoliščinah umre, kar Frideriku in Veroniki omogoči poroko. Ko za Elizabetino smrt izve Elizabetina družina, Frankopani, Celjanom napovejo vojno. Herman in njegov vitez Jošt Soteški pa se spomnita, da se lahko spopadu izognejo, če vso krivdo zvalijo na Veronikine domnevne čarovniške moči in ji sodijo, še preden frankopanska vojska prispe do Celja. A meščani Celja se očitno lažni obtožbi uprejo in dosežejo oprostilno sodbo, kar pa Hermana ne ustavi in takoj po sojenju naroči Veronikin umor.
Legenda o Veroniki Deseniški in Frideriku II. Celjskem, prestolonasledniku ene najvplivnejših evropkih vladarski rodbin 14. stol. je navdihnila kopico najpomembnejših slovenskih literatov, ki so nam na to temo podarili več romanov, dram, pesmi, oper in likovnih del. Čas je že bil, da se zgodba končno pojavi v veličastni obliki muzikala, ki sta ga mojstrsko ustvarila scenarist J. Usenik in uspešni slovenski pisec muzikalov (Cvetje v jeseni, Vesna, …) skladatelj L. Firšt, nekdaj čudežni otrok, danes pa pri svojih dobrih 30 letih, eden vodilnih skladateljev srednje generacije, čigar skladbe redno izvajajo po vsej Evropi.
Levo: Friderik II. Celjski/Klemen Bunderla …
Desno: Veronika/Eva Černe Avbelj in Friderik II. Celjski/K. Bunderla …
Razvajenega grofa Friderika v predstavi upodablja vsestransko talentirani Klemen Bunderla, njegovo ljubezen Veroniko Deseniško pa igra in poje Eva Černe Avbelj, ki že več kot desetletje obvladuje vse od Slovenske popevke do nacionalnih opernih in drugih inštitucij. Zgodbo, v kateri grof Herman zaradi neodobravanja sinovega razmerja z dekletom nižjega stanu, Veroniko, obtoži čarovništva (kar je bil tudi prvi zabeleženi čarovniški proces na Slovenskem), poleg prej naštetih, izvaja še ekipa več kot 50 nastopajočih. Med njimi so znana imena slovenskih muzikalov: Marjan Bunič (Herman II. Celjski), Željka Predojević Korošec (Elizabeta Frankopanska), Srđan Milovanović (Jošt Soteški), Tjaša Hrovat Steklasa v alternaciji z Mašo Tiselj (Nuna), Gregor Ravnik (Trgovec) idr.; pa še 17-članski mešani (pevski) zbor.
“Obleka naredi človeka, prizorišče pa predstavo,” saj omenjene predstave tega muzikala potekajo na Starem gradu v mogočni srednjeveški utrdbi (največji v Sloveniji) na strmem hribu nad Celjem. Predstava poteka na dvojnem odru, ki ju povezujejo ogromne stopnice, spodnji oder pa je posebej za predstavo zgrajen v pet metrov globokem obrambnem jarku. Fascinantna gledališka luč, najnaprednejše 3D-projekcije, ki grajske stolpe in zidove oblečejo v pravljične scene in zahteven zvočni sistem, so skriti v ogromnih, a ponoči skoraj nevidnih konstrukcijskih stolpih. Ti gledalcu in poslušalcu omogočijo, da izgubi občutek, kje se začne leto 1450 in za zdaj konča v letih 2016-2025. Verjetno je ob vedno aktualni zgodbi in sijajni umetniški izvedbi tudi celostno doživetje zaslužno, da muzikal, zagotovo največji celjski kulturni projekt tega tisočletja, v Celje, mesto ljubezni, privablja številne obiskovalce.
Muzikal Veronika Deseniška sta l. 2016 napisala skladatelj L. Firšt in scenarist J. Usenik. Delo je bilo krstno izvedeno 5. jul. 2016 na Starem gradu v Celju v režiji režiserja Marka Plantana (asistentka Sara Lucu), vokalni casting Barbara Grabar, vodja predstave Karmen Sluga Lukec, maskerka Nataša Castaldi, pomočnica vodje predstave in rekviziterka Tinkara Strenčan, oblikovalec svetlobe David Andrej Francky, lučni mojster Klemen Kuhar, inštruktor mečevanja Roman Vučajnk in pod umetniškim vodstvom dirigenta Simona Dvoršaka. Med preostalimi protagonisti tega celjskega muzikala naj izpostavimo vsaj še koreografinjo Anjo Zupanc, kostumografinjo Ino Čebular, scenografa Miha Peperka, ozvočevalce iz Fancy Music, d.o.o., tonskega mojstra Mateja Kovšeta idr.
Levo: Duel Nune in Jošta/Srđan Milovanović
Desno: Duel Veronike/E. Černe Avbelj in Elizabete/Željka Predojević Korošec
Priprave in glasbeno vodenje S. Dvoršaka je bilo spet zgledno. Četudi so vsi pevci (17-članski mešani komorni zbor je vodil Iztok Kocen) in šest plesalk ter 13-članski inštrumentalni ansambel (in ne orkester) nastopili ozvočeni, kompletna in kompleksna zvočna podoba in z več kot odkritim spogledovanjem z videom in tovrstnimi učinki, ni bila odveč: bila je še več! Saj se že po (Richardu) Wagnerju že njegove opere ne le poslušajo, ampak tudi gledajo. To je pravzaprav pravo in funkcionalno (glasbeno) gledališče, gledališče, kamor nedvomno sodi tudi njegova zadnja tovrstna glasbena forma, oblika kot je muzikal.
Finale z dirigentom S. Dvoršakom
Podoba muzikala Veronika Deseniška je bila pod okriljem (dveh) izvršnih producentov: Mihe Firšta in Tilna Naraksa več kot uspešna; ne le lepa, pač pa z nekaterimi vsebinskimi popestritvami (kot je to npr. nova vloga trgovca/G. Ravnik),več kot upravičena. Zgodba teče, se predstavlja in prestavlja iz scene v sceno in tako se v dveh dejanjih in v skupnem trajanju nekaj čez dve uri (125 min.) trajanja, muzikal predstavi, zaplete in se le-ta razplete (za razliko od /zgodovinskega/ izvirnika) v neke vrste »happy and.« Kar je tudi prav, saj zgodba celjskih treh zvezdic, Veronike Deseniške, ki je tudi lokacijsko postavljena v dve sosednji pokrajini – Celje in Desenice – prikazana internacionalno; v tistem in dandanašnjem času in prostoru.
1 Projekcijsko mapiranje, podobno video mapiranju in prostorsko obogateni resničnosti, je projekcijska
tehnika, ki se uporablja za pretvorbo predmetov, pogosto nepravilnih oblik, v prikazane površine za video projekcijo. Predmeti so lahko kompleksne industrijske krajine, kot so stavbe, majhni notranji predmeti ali gledališki odri. Z uporabo specializirane programske opreme se dvo- ali tridimenzionalni predmet prostorsko preslika na virtualni program, ki posnema resnično okolje, na katerega se bo projiciral. Programska oprema lahko nato komunicira s projektorjem, da na površino tega predmeta prilagodi katero koli željeno sliko. To tehniko uporabljajo umetniki in oglaševalci, ki lahko prej statičnim predmetom dodajo dodatne dimenzije, optične iluzije in predstave o gibanju. Video se pogosto kombinira z zvokom ali ga sproži, da se ustvari avdiovizualna pripoved. V zadnjih letih se tehnika pogosto uporablja tudi v kontekstu kulturne dediščine, saj se je izkazala za odlično orodje za izobraževalno zabavo.