Kulturni center Maribor, 2025
Piše: Matej Krajnc
Kdaj družbena omrežja postanejo tudi socialna? Vse živo se je dogajalo zadnja leta, od pogroma leta 2020, do drugih pogromov, ki se še niso končali in se najbrž šele začenjajo. Ljudje smo takšni in drugačni, razvoj pa gre naprej … ali pa nazaj, odvisno od perspektive. Svojčas so omrežja bila luksuz, omejen na velika podjetja in razvojno panogo; v devetdesetih smo prve datoteke snemali z BBS-ov s polžjo povezavo, če pa smo se želeli srečati, smo šli ven. Iz moje generacije se še vsi spominjajo škripanj prvih modemov, lepa muzika je bila to. Tehnika je po eni strani precej olajšala življenje, po drugi pa zaradi zlorab pravzaprav že skoraj docela izničila človeški faktor. Ker smo ljudje neumni, seveda nismo znali zgolj izkoristiti dobrega in tisto obrniti v svoj prid, ampak smo se z glavo navzdol pognali v uničujoče: svojčas je bila denimo prepovedana uporaba mobitelov na avtobusih. Ko smo gledali, kako ljudje v restavracijah med kosilom govorijo po telefonih, smo se zgražali. Zdaj psi nimajo več miru pri jedi. Krivi smo sami. S pojavom družbenih omrežij pa se je odprla Pandorina skrinjica: dovoljeno je vse in Veliki brat praznuje.
Aleš Jelenko naslovi vse to in še več v svoji novi pesniški zbirki, ki upesnjuje prav problematiko človeškega faktorja. Ob zlorabi tehnologije, ki človeku olajša življenje, če ve, kdaj nehati, smeši/satirizira dandanašnjo mentaliteto, s čimer pa opozori na vso resnost upadanja človečnosti in razkroja medsebojnih odnosov. Čipi in mikrokozmos, Bližina in njena odsotnost ter Digitalizacija in robotizacija so naslovi razdelkov, ki kar nekako v razvojnem loku prikažejo dejansko stanje. Jelenko že z uvodno pesmijo ne prizanaša: “fejsbuk / fejst ruk / (…) / do konca / da od tebe / ne ostane / nič čisto nič …” Resnica, ki je vedno zunaj dosega, je naše jezike spremenila v digitalne; analogije pravzaprav empirično ne potrebujemo več, potrebujemo pa jo duhovno. Spomnim se, da je mama že v osemdesetih očetu in meni govorila: zakaj hodita v kino, če imamo TV? Ko se je pojavila televizija, so rekli, zdaj je konec z radijskimi rečmi. Ko se je pojavil radio, naj bi crknila gledališča … Fizično knjigo pokopavajo že leta. Vse to se sicer še ni zgodilo, ker je tisti odstotek življa, ki vendarle noče postati robot, še vedno tolik, da od prodaje knjig sicer ne moremo živeti, lahko pa jih še pišemo in izdajamo, na predstavitve pa občasno še pride več ljudi, kot jih je na odru. Kinoteka in Kino Dvor sta še obiskana.
Jelenko s kratkimi verzi in udarnimi pesmimi prepričljivo obračunava z absurdnostjo vsakdana. Ne kot nasprotnik tehnologije, marveč kot njen kritik, kar je absolutno legitimna pozicija. V eni najučinkovitejših pesmi povzame tudi vso politiko nove dobe: je ta svet / tvoj / ali / moj (Mistično vprašanje, str. 59). In kot sam zapik: “moja poezija / je poezija za tiste / ki svoj glas šele iščejo”. Na omrežjih ga bodo težko našli, vase pogledati pa je dandanes podvig. Za to namreč gre v tej poeziji.