Foto: Maja Mekina
Se lahko na kratko predstavite?
Zelo na kratko: sem slovenski diplomat v rangu veleposlanika in redni profesor diplomacije, ki jo predavam na Novi univerzi, ob tem pa še pisatelj in pesnik. V slovenski diplomaciji sem od njenega začetka, se pravi prva generacija. Zaposlen sem na ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, bil sem četrti slovenski veleposlanik v Turčiji (zadolžen še za Azerbajdžan, Irak, Iran, Libanon in Sirijo) ter šesti v Severni Makedoniji. V času nastanka slovenske države sem bil zadnji jugoslovanski konzul v Celovcu (1991) in po mednarodnem priznanju Slovenije 15. januarja 1992 pa tam še prvi slovenski konzul (1992-1995). Izdanih imam več kot sto knjig v sedemnajstih jezikih. Med drugim sem član slovenskega centra PEN in ves čas pišem. To sem si pa tudi želel že od ranega otroštva. Moja rojstna vas Sp. Pohanca se prvič pisno omenja davnega leta 1246. Živim in delam v Ljubljani.
Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?
Seveda, od nekdaj. Umetnost je gonilna sila stvarstva, ne samo razvoja, kot ga običajno pojmujemo. Poslanstvo umetnosti je širiti prostor duha in duhovne svobode, umetnost je ustvarjalnost, to je pa v samem temelju človeka. V tem je njegov smisel obstoja. O tem nam priča neznani slikar iz Altamire (sam si sicer želim in predstavljam, da je bila slikarka). Njegovo početje je bilo v tistem času neprestanega boja za preživetje človeške vrste popolnoma neracionalno in celo škodljivo, potratno, pa vendar je navdih še danes. Človeka je dvignilo nad vsakdanjo skrb za golo preživetje in fizični obstanek, pokazalo je na širši smisel homo sapiensa. Danes ta navdih vse bolj postaja kozmologija. Brez umetnosti preživetje človeka in človeške skupnosti ni mogoče.
Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?
Leposlovno ustvarjanje, tj. pisanje, v avtorju spodbuja refleksijo stvarnosti in mu pomaga iskati njegovo mesto v svetu. Ostri in bistri avtorjev pogled na svet in na sebe samega, obenem pa razvija avtorjev intelekt in dušo, nenazadnje, nevrološko vzeto, njegov spomin in sposobnost kognitivnega dojemanja. Tak človek ohranja mladost in se ne stara ter je tudi zadovoljen s svojim delovanjem in lažje najde poti naprej, ima cilje in sanje in pot, po kateri hodi k njihovi uresničitvi.
Obenem pa je sposobnost ustvarjanja tudi dolžnost, da avtor ustvarja. Tisti, ki mu to početje gre dobro od rok, mora to početi. Znanje, izkušnje, modrost mora človek nekako pustiti za poznejše rodove, jim prenesti, in to se v veliki meri počne z leposlovnim ustvarjanjem. Slednje je tudi časovno potovanje, okno v preteklost in / ali v prihodnost, možnost vpogleda v človeško dušo in čustva. Leposlovno ustvarjanje pa je, nenazadnje, še čisto egoistično početje, kajne: avtor s pisanjem neizmerno bogati samega sebe in pri tem neznansko uživa. Prvi in najprej. Morda tudi najbolj, kdo ve. Včasih celo edini.
Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?
Leposlovno ustvarjanje, tj. pisanje, ima predvsem namen v človeku oblikovati sposobnost refleksije stvarnosti, človekovega smisla, ustvarjati pisno izkušnjo o svetu in posamezniku v njem, oblikovati podobo subjekta, ki je del sveta, ki to razume tako in prispeva svoje k napredku tega sveta in vse to nuditi, ponujati drugimi ter deliti z njimi, tako s sedanjimi generacijami kot z bodočimi rodovi. Poslanstvo leposlovnega ustvarjanja je v oblikovanju svetov, ki so naš duhovni dom in skozi katere osmišljamo naš obstoj. Knjiga, če poenostavim, je med osnovnimi dejavniki razvoja vsake družbe. Brez knjige ni napredka in ni osmišljanja nas samih, naših skupnosti, načina življenja in človeškega poslanstva. Če npr. pisci ne bi ustvarjali fantazijskih knjig o potovanju na Luno in v vesolje, sam bog ve, če bi do tega v resnici tudi prišlo. Ali pa vsaj tako hitro in tako temeljito.
Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?
Kultura je način življenja v najširšem pomenu besede. Odraža človekovo notranje življenje in vedenjske vzorce, duhovno naravnanost ter plemenitost duha. Kultura je omika, ki je vedno korak ali dva pred vsakdanjim življenjem in ga pelje naprej. Kultura je odraz našega in slehernega časa in prostora, je način, kako v njem bivamo in delujemo.
Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?
Umetnost je tisti del kulture v najširšem smislu, ki posameznika spodbuja k ustvarjanju in razmišljanju o tistih dejavnostih, ki niso nujno povezane s oz. niso v funkciji preživetja posameznika in človeške vrste. Oboje je precej povezano in včasih že kar neločljivo. Eno je npr. kultura dela, drugo pa delo kot umetnost. Ali pa kultura bivanja in umetnost bivanja, bivanjska umetnost. V vsakem pogledu pa umetnost predpostavlja ustvarjanje kot tisto dejavnost, ki ni nujno neposredno koristna in je lahko, poenostavljeno rečeno, potratna na prvi pogled, a osmišlja posameznikov položaj v družbi in njegovo vlogo. Umetnost na dolgi rok zagotavlja naše preživetje kot človeške vrste.
Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?
Pisati knjige, ki odpirajo obzorje, učijo, soočajo, izzivajo in nas peljejo naprej. Nas, skratka, bogatijo v duhovnem in estetskem ter etičnem pogledu. Leposlovno delo naj naredi človeka prijaznega, toplega in dobrega, sposobnega rahločutnega zaznavanja in trezne presoje življenja in soljudi.
Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?
Mislim, da ima večina bralcev knjig pozitivno mnenje o avtorjih in avtoricah. Z branjem knjig bralec spoznava tudi avtorja, si o njem ustvari določeno mnenje. Če je pisanje vihravo in pišmevuhovsko, potem tudi avtor ne more biti verjetno kaj boljši od tega, verjetno velja tudi obratno – razen če načrtno tako piše. Pa tudi v tem primeru je to vprašljivo. Si pa težko predstavljam, da vrhunska dela ne bi pisali v osnovi spodobni ljudje, z jasno izdelanimi etičnimi in estetskimi pogledi na svet ter delovno disciplino. Težko si predstavljam, da bi npr. Nesrečnike, enega najboljših romanov vseh časov, napisal navaden barabin, nek Tenardier. Pisati o globokih in raznovrstnih razsežnostih človeške duše se ne da kar tako, zlahka in brez urejenih predstav ter tudi takšne osebnosti. Seveda pa je treba dopustiti možnost, da je vse mogoče.
Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?
Manjši del publike to vsekakor zanima, od tega določen del ceni tovrstno pisanje in avtorje, velikemu delu publike pa je menda že kar vseeno za avtorje. Ne ocenjujem in ne vrednotim tega, temveč samo ugotavljam, do določene mere tudi predvidevam. Seveda pa bom vesel, če mi kdo dokaže, da se pri tem motim.
Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?
Leposlovno ustvarjanje mora biti žlahtno, bogato in polno volje do življenja, raziskovanja človeškega bitja, njegove duše in čustev. Naj bo prijazno, naj podučuje, razsvetljuje in opazuje vse plasti družbe in človeške duše. Naj pelje bralca v estetske višave, k samozavesti, spodobnosti in duhovnem bogatenju.
Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?
Tako da avtor presoja družbene pojave odgovorno, z ustaljenim etičnim in estetskim vrednostnim sistemom, da je objektiven in neprizanesljiv, da ne miži in ne gleda stran od življenja. Avtor je orientir in svetilnik, s svojim delom ima velik vpliv in tega se mora zavedati ter to neprestano vgrajevati v svoje pisanje.
Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?
Ko se porodi ideja v glavi, jo začnem pisati v mislih, skicirati in razmišljati, kako iz nje narediti zgodbo. Ko je tega gradiva toliko, da ga je potrebno zapisati, sploh kadar hkrati razmišljam o več pisanjih, sedem za tipkovnico in pričnem, dokler ni napisano. Če je tega veliko, ne sedem k pisanju, če nimam toliko časa, da vse, kar je nastalo v mislih, tudi zapišem. Če bi moral na sredi prekiniti pisanje, se mi zdi, da bi tisto, kar je bilo ustvarjeno v mislih in ni bilo zapisano, odteklo kot voda, saj tega ne bi mogel tam več shraniti za poznejši čas, potem ko je miselni predal enkrat že odprt. Seveda pa ob takem zapisovanju sproti dodajam, spreminjam, nadgrajujem tisto, kar je bilo skicirano v mislih. Lahko bi rekel, da je temeljna faza skiciranje in deloma pisanje v mislih, v možganskih oziroma miselnih predalih. Tu se ves proces začne, pripravi in steče. V bistvu gre vse to precej enostavno.
Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?
Do določene mere sem seveda odprt, še posebej v zaključni fazi pisanja,. Vendar ti posegi ne smejo vplivati na moj stil, izpovedovalski pristop ter sporočilo pisanja. Torej gre za malenkostne posege. Zato pa je morda priporočljivo opraviti pogovor z urednikom na začetku, ga seznaniti z zgodbo in njenim potekom ter takrat videti, ali avtor ob tem lahko dobi kaj uporabnega za svoje delo. V principu na naj bo umetniško delo čimbolj samostojen rezultat avtorjevega ustvarjanja.
Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?
Pravzaprav o tem ne razmišljam posebej. Želim napisat zgodbo, ki je celovita, ki ima svoje sporočilo in iz katere se je moč kaj naučiti. Lepo je, če se bralec lahko ob branju mojih del počuti dobro, se česa nauči in če ga to pritegne k nadaljnjemu branju ne samo mojih del.
Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?
Pisanje je za mene način življenja. Je način delovanja in bivanja v najširšem smislu. Pri tem ne gre zato, da to počneš v svojem prostem času, ampak v času, ki ga imaš in ki ga živiš. Pisanje je moj čas.
Kdaj je knjiga zaključena?
Pravzaprav nikoli. Včasih se mi celo zdi, da se pravo, resnično pisanje začne, ko je knjiga že napisana in oddana v postopek ter izide. Vendar pa to predvsem kaže, da je pisanje proces, ki nima konca, morda tudi začetka samega ne. Freud bi morda rekel, da pišemo že v naši podzavesti, ko se tega sploh še ne zavedamo.
Kakšen je vaš postopek pisanja?
Deloma sem ga že predstavil v odgovoru na vprašanje o pripravi na proces pisanja. Ko pisanje steče, dodajam, dopisujem, spreminjam in predvsem pišem, pišem. Seveda pa ves čas razmišljam o tistem delu, o tisti zgodbi, ki jo pišem. Velikokrat, že kar praviloma, pišem več stvari hkrati, še posebej to velja za krajša dela, npr. črtice. Si pa ves čas skiciram, pišem na listke, ki jih imam po žepih, ideje, dodatke, opažanja in podobno ter potem dodajam v osnovno besedilo. Proti koncu pisanja si tu pa tam celotno besedilo sprintam in berem ter popravljam in dodajam na sprintano, pri tem pa gledam besedilo na listih pred sabo, opazujem, kako zgleda, kako deluje. To opazovanje je pomemben vidik mojega pisanja, ki ga niti ne znam podrobneje razložiti.
V zaključni fazi je moje pisanje kombinacija različnih ustvarjalnih pristopov, ki so si sicer precej podobni, vendar pa jih uporabljam različno in v različnih kombinacijah. Skratka, ves čas je moje pisanje ustvarjanje, kjer v veliki meri sledim navdihu, četudi imam osnovni potek zgodbe že izdelan. Tisto pravo ustvarjanje je potem v piljenju ter dodajanju po navdihu. To me pravzaprav najbolj veseli in kot avtorja tudi zapolnjuje.
Pomemben vidik mojega pisanja je precej spontana, dostikrat že podzavestna identifikacije s posameznimi liki – ne z vsemi in ne ves čas, s kakšnim od glavnih pa že. Zdi se mi, da tako lažje bolj pristno pišem, če se vživim v protagoniste.
Prav tako opažam, da je bolje, da nič ne berem, ko pišem svoje dela oz. ko se pripravljam na to to, ko o tem razmišljam. To pa zato, da se ne bi podzavestno, kot halo efekt, v moje pisanje kaj pretihotapilo, prikradlo od drugod, kar ni moje, in spremenilo moj namen in potek zgodbe.
Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?
Rokodelstvo, če tako rečem, je pač postopek pisanja knjige. Na nek način pač moraš ubesediti tisto, kar se ti porodi v glavi, v mislih in čustvih, v tvoji duši. Najprej pride ideja in nato sledi postopek pisanja. Ko pa že enkrat pišeš, se, seveda, ideje množijo in bogatijo, se kar razcvetejo. To pa je tisto pravo ustvarjanje.
Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?
Moja poetika je predvsem izpovedna lirika, pretežno ljubezenska, tako optimistična, zagledana, kakor tudi črna. V življenju se vse dogaja in poezija zmore to zelo jasno, pa tudi prepleteno, včasih zapleteno izpovedovati. Poezija je svojevrsten, izzivalen način ustvarjanja, povsem drugačen od vseh drugih, se mi včasih zazdi.
Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?
Niti ne vem točno, ali gre za kakšne posebne razlike ali ne. Vse to je pisanje in ustvarjanje, ko pa pišeš različne vrste in zvrsti, enostavno tisto, kar poveš in izpoveš, storiš malo drugače, z drugačnim pristopom in stilom. Če pišeš v dialogih in pri tem še opišeš dogajanje, sceno, je to drama. Če pišeš v kratkih vrstičnih povedih in v rimah (ali pa tudi brez njih), je to poezija. In če pišeš v dolgih, zloženih stavkih, polnih odvisnikov in podredij, je to proza. Seveda pa se da določene vsebine in določena sporočila bolj jasno, natančno, sporočati v prozi, nekatera v poeziji in podobno, v vseh primerih pa gre za moč ustvarjanja kot tisto prvinsko in pradavno silo in slo.
Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?
Malo bi že rad bil oboje, preveč pa nikakor ne. Kajti potem ne bi mogel pisati in ustvarjati. Z malo obojega pa lažje pišeš in ustvarjaš in bolj smiselno zapolniš vsakdan. Vendar pa moč ustvarjalnosti ni direktno ne povezana ne odvisna od slave in bogastva. Celo več, ustvarjalnost ne pomeni imeti za cilj slavo in bogastvo, to pride ob tem, če pride. Če pride, je pač ustvarjanje lažje, brez eksistenčnih vprašanj. Ni pa slednje nikakor ne pogoj za visoko ustvarjanje, za visoko, žlahtno umetnost.
Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?
Knjiga je prvenstveno umetniški izdelek. Prodajni artikel pač postane, ker se knjige prodajajo, to je pač tako in prav je tako. Zadeva pa postane nerodna, ko se v prodaji tržijo in popularizirajo knjige, ki niso kakšen poseben umetniški, literarni dosežek. Hkrati pa je lažje prodajati knjige, ki so všečne, enostavne in se hitro berejo, da ne rečem ravno plitke. To so večna vprašanja književnega ustvarjanja. V vsakem primeru pa je treba brati knjige in tudi nuditi takšne, ki so zahtevne. Po njih bralec seže slej ko prej, če ga le pisna beseda pritegne.
Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?
Dobesedno to pomeni zaključiti tekst, napisati knjigo ter jo poslati v nadaljnji postopek (lektura, priprava za tisk in drugo). Vendar pa po svoje tekst nikoli ni zaključen. Je živa stvar, ki se spreminja in razvija. Tekst kot knjiga živi naprej skozi predstavitve, avtorjeve pogovore, izjave, pa tudi skozi prevode in ponatise.
Opišite bralca.
Hja, bralec. To je najbolj privilegirana oseba na celem svetu. Bere knjige in uživa v njih, se ob tem razvija, širi svoje obzorje, nenazadnje, kot rečeno, spomin in razumevanje sveta. In vse to prejme in sprejme za zelo malo ceno in vse to se lahko z eno samo knjigo ponavlja v nedogled. Sam večino knjig, ki sem jih prebral, berem in listam vedno znova in se navdušujem nad prebranim in na novo odkritim.
Bralec je lahko, navsezadnje, oseba, ki ji ni nič mar za knjigo. Če pa že, poseže po banalni, prazni literaturi, kar tako in za preganjanje dolgčasa. Dopustiti je treba vse možnosti. Takšno je življenje. Ampak ne glede na to je treba pisati in gledati naprej ter tako hoditi v nove dalje, venomer.
Knjiga bralca briga in lepo je, če je lahko vedno vsaj za majhen korak pred bralcem. Da ga vleče naprej, spodbuja in krepi, mu širi obzorje in duha. Ob tem ga, seveda, zlahka tudi zabava in vedri, ter krepi. Bralec je, na nek način, tudi smisel samega pisanja in ustvarjanja. Namreč, če tvojo knjigo prebere vsaj ena oseba, si že zmagal.
Konec koncev in že skoraj bogokletno rečeno, niti ni nujno, da knjiga potrebuje bralca. Pisanje, ustvarjanje je lahko tudi namenjeno samo sebi, saj ni treba, da je od tega neka otipljiva korist kot taka. Korist pisanja, ustvarjanja je že v tem, da se piše in ustvarja. Morda tako čisto, neobremenjeno pisanje prinese največje dosežke.