NEKAJ O »BRALKI« JOŽETA ŠUBICA V LIKOVNEM RAZSTAVIŠČU UKM
Bralka – doprsni kip kiparja Jožeta Šubica, ki je postavljen ob vstopu v Likovno razstavišče Univerzitetne knjižnice Maribor – na pomenljiv in provokativen način bere samo sebe. Njegova narcisoidno zamaknjena belina, z rdečim črkami pokrita ramena in profana kopalniška srebrnina pade v oči že od daleč. Toda: pozor! Izpostavljena narcisoidnost vznemirja. “Bralka” s svojim skritim magnetizmom lepi oči nase in dela pogled neskončno radoveden. Predvsem pa je s stališča gledalca (in bralca) pomembno preprosto dejstvo, da njena skrivnostna senca (in esenca) vedno pada tudi nanj!
Na temenu Bralkine glave so v vse širših koncentričnih krogih reliefno natisnjeni pomenljivi stavki Marcela Prousta, ki pripovedujejo o skrajnih mejah branja, med drugim tudi o kristalno jasnem, a hkrati dvoumnem dejstvu, da naj bi šele dokončen piščev umik ustvaril bralca. Dokler je namreč pisec prisoten, besedilo ostaja nedokončano. Toda za najboljša literarna besedila – in takšna so vsekakor tudi Proustova – se zdi, kot da je pisec med vrsticami še vedno tukaj, prisoten kot telo, dih in beseda. Na videz zaprta skulptura se zato izkaže kot zelo živ in na stežaj odprt organizem.
Borut Gombač, iz scenarija prireditve v UKM ob otvoritvi SDK v Mariboru – Ko te napiše knjiga 2019