Advertisements
KONTRAPUNKT DEŽJA
Nad mestom glasno besni huda ura,
težki in hitri so prsti neba.
Pločnik je blazna klaviatura,
zaljubljeni par v kontrapunktu dežja.
Mačje oko strmi iz globine,
v kanale odtekajo zadnji ljudje.
Nasršene dlake in kremplji tišine,
na zid se škrebljaje podpiše srce.
Veža za polodprtimi vrati,
objeti telesi drsita v temo,
Kaplje na koži blestijo v pozlati,
dotiki pršijo vse bolj mokro.