KONTRAPUNKT DEŽJA

 

 

Nad mestom glasno besni huda ura,

težki in hitri so prsti neba.

Pločnik je blazna klaviatura,

zaljubljeni par v kontrapunktu dežja.

 

Mačje oko strmi iz globine,

v kanale odtekajo zadnji ljudje.

Nasršene dlake in kremplji tišine,

na zid se škrebljaje podpiše srce.

 

Veža za polodprtimi vrati,

objeti telesi drsita v temo,

Kaplje na koži blestijo v pozlati,

dotiki pršijo vse bolj mokro.