Orli so zaspali po gnezdiščih
pod previsi veselega decembra,
svetloba je požrla draž noči
in sneg je okupiral rituale,
iz belega v belo se podijo lutke
narejene v tovarnah pravljic,
smeh je plastika pred porcelanom,
ko ugriz obstane ob črvivi kosti,
blišč kriči za slehernim kovancem
zavitim v platneni robec.
Poslednji list visi na koledarju
in golobi stopicljajo na hoduljah,
breznoge jelke so zabite sredi
križev med utripanjem svečave,
prepih elektrike prižiga sonca
v vrtincih oslepljenih mrežnic,
trojica mož in nič žena deli
dobroto tolstoprsti raji, ki leze
v ekrane z lepljivimi obeti
otopelih duš zapravljene vsebine.
Vino zlijem čez pasti decembra
v praznino pešajoče proizvodnje,
tako pričaram luno, ki so jo ukradli
z jeklom razsvetljenega ledu,
duha potapljam v srebro tišine
na obali najinih križpotij upov,
drevešček sva požagala zavoljo kiča,
ki med igličjem razcveta lastno bedo,
nisva znala okrasiti redke ure
zapete v duetu razglašenih not;
in december kopitlja nemoteno naprej.