Orli so zaspali po gnezdiščih

pod previsi veselega decembra,

svetloba je požrla draž noči

in sneg je okupiral rituale,

iz belega v belo se podijo lutke

narejene v tovarnah pravljic,

smeh je plastika pred porcelanom,

ko ugriz obstane ob črvivi kosti,

blišč kriči za slehernim kovancem

zavitim v platneni robec.

 

Poslednji list visi na koledarju

in golobi stopicljajo na hoduljah,

breznoge jelke so zabite sredi

križev med utripanjem svečave,

prepih elektrike prižiga sonca

v vrtincih oslepljenih mrežnic,

trojica mož in nič žena deli

dobroto tolstoprsti raji, ki leze

v ekrane z lepljivimi obeti

otopelih duš zapravljene vsebine.

 

Vino zlijem čez pasti decembra

v praznino pešajoče proizvodnje,

tako pričaram luno, ki so jo ukradli

z jeklom razsvetljenega ledu,

duha potapljam v srebro tišine

na obali najinih križpotij upov,

drevešček sva požagala zavoljo kiča,

ki med igličjem razcveta lastno bedo,

nisva znala okrasiti redke ure

zapete v duetu razglašenih not;

in december kopitlja nemoteno naprej.