Podobe: Vera Albreht (1895-1971)

Jure Kulturni

2 leta ago

Vera Albreht

12. februar 1895 – 25. maja 1971

slovenska pesnica, pisateljica, publicistka, prevajalka

… se je rodila 12. februarja 1895 v Krškem. Njena mati Marija Kesler, rojena Trenz, je bila po očetu nemškega, po materi pa moravskega rodu. Družina je imela v lasti graščino Draškovec pri Šentjerneju na Dolenjskem. Doma so govorili nemško. Alojzij Kesler, čigar mati je izhajala s Šentjernejskega polja, je bil zaveden Slovenec. Po končani novomeški gimnaziji je doštudiral pravo in nato služboval po dolenjskih krajih. Družina se je selila. Med narodnoosvobodilnim bojem je bila zaprta. 1944 so jo internirali v koncentracijsko taborišče v Ravensbrücku v Nemčiji. Po 2. svetovni vojni se je preselila v Ljubljano. Tam je delovala kot publicistka in pri PEN-u. Svoje članke, prozo, pesmi (zlasti za mladino) je objavljala po revijah in časopisih. Po vojni je izdala več zbirk mladinske poezije in proze, pretežno tradicionalnega tipa.

Življenje

Vera Albreht se je rodila v znani družini Kessler, očetu Alojziju in materi Mariji, pri kateri so se zbirali takratni pomembni kulturniki. Med drugimi Ivan Cankar in Oton Župančič, ki se je poročil z njeno sestro Ani. Njena mati Marija Kessler, rojena Trenz, je bila po rodu nemka, kakor tudi vse sorodstvo po njeni strani, oče pa slovenec – nemški sorodniki jih zato niso marali.

Odraščala je v mestu, na deželo je s svojimi sestrami odhajala le na počitnice k svojemu stricu. Leta 1919 se je poročila s Franom Albrehtom, pesnikom, pripovednikom in publicistom. Otroštvo je preživljala v Novem mestu in na podeželju ob vznožju Gorjancev. Leta 1960 je spomine na otroška leta opisala v knjigi Nekoč pod Gorjanci. Prvo črtico Bela cesta je objavila leta 1911, prvo pesem z naslovom Aurikel pa leta 1912, oboje v reviji Domači prijatelj. Bila je tudi pripovedovalka. 1915 je bila v uradniških službah, 1919 bolničarka pri borcih za mejo.

V Novem mestu sta se rodili Mici in Ani, v Krškem sta na svet prijokali še Vera in leto mlajša Slava. Kmalu po Slavinem rojstvu se je družina vrnila v Novo mesto, kjer so se deklice začele tudi šolati. Mati in hčere so se leta 1906 preselile v Ljubljano. V stanovanju je bil edini večji luksuz črn pianino, vendar se je Marija izkazala za zelo gospodarno žensko in že naslednje leto s posojili postavila vilo na Bledu, kjer je sprejemala tuje goste in odplačevala ter vzdrževala hišo. Med gosti so bili tudi številni umetniki, profesorji, znanstveniki in druge javne osebnosti. Leto po vselitvi v ljubljansko stanovanje je Marija na pobudo hčera na dom povabila pisatelja Ivana Cankarja, ki se je kot kandidat socialnodemokratske stranke zaradi volitev v državni zbor ravno mudil v Ljubljani. Cankar je vabilo sprejel in postal stalen gost. H Keslerjem je pripeljal umetnike.

»V našo hišo so zahajale mlade študentke in študenti Melitta Levčeva, Dana Koblerjeva. Cankar jih je seznanil z Etbinom Kristanom, z njegovo ženo, Vladimirjem Levstikom, Cvetkom Golarjem, pozneje je pripeljal Otona Župančiča. V tej družbi so mnogo govorili o literaturi, brali in recitirali. Dana je igrala na klavir. Postali smo iskreni prijatelji in Cankarja smo imeli vsi radi. Ivan pa se je zaljubil vame …« se je spominjala najstarejša hči Mici (Kessler – Čop 1954). Druženje z umetniki je močno vplivalo na mlade Keslerjeve hčere, tudi na Vero, ki je že štirinajstletna začela pisati pesmi.

Decembra 1918 so se zgodili prelomni dogodki v Verinem življenju. Umrl je Ivan Cankar, ki je močno vplival na njeno svetovnonazorsko opredelitev in široko literarno razgledanost. Teden dni pozneje je Vera Kesler na Cankarjevem večeru v Mestnem domu v Ljubljani osebno spoznala pesnika, prevajalca in kritika Frana Albrehta. Pol leta kasneje sta se poročila. Vera je razviharjena od grozot vojne in čustveno dovzetnejša hitro pesniško dozorela. V pesmih iz prve svetovne vojne Begunke, ter Vrnitev in Naša jesen zaznamo začetke aktivnega zavzemanja Vere Albreht za ženska, socialna in manjšinska vprašanja, o katerih je pozneje pisala v pesmih Na Bledu, Na gori, Pesem časa in člankih Medsebojno žensko delo za zaščito narodnih manjšin in Za mir in svobodo. Umrla je stara 76 let.

Izobraževanje

Osnovno šolo je obiskovala v Novem mestu, po preselitvi družine v Ljubljano pa med letoma 1907 in 1913 ljubljanski licej, kjer je urejala, ilustrirala in izdajala skrivni rokopisni list z naslovom Gospodična Cizara.

Potem ko sta Vera in Slava končali šolanje na liceju, so Keslerjevi prodali pianino, da sta se dekleti leta 1913 lahko vpisali na dunajsko eksportno akademijo. Pričela je študirati na eksportni akademiji na Dunaju, vendar študija zaradi prve svetovne vojne ni dokončala. Leta 1917 je odšla na Jesenice, se tam posvetila človekoljubnim dejavnostim in pomagala pri ranjencih. Najprej je bila zaposlena v Linzu v tovarni Franck, nato pa v Celju v žganjarni Roberta Diehla.

Delovanje

Leta 1917 je odšla k sestri Mici, učiteljici na Jesenicah, kjer je delovala kot bolničarka Rdečega križa. Kot prostovoljka je sodelovala v bojih za severno mejo. V sestavu Ljubljanskega pešpolka se je borila pri Podrožci in bila odlikovana za hrabrost

V času med obema vojnama je aktivno sodelovala pri ženskem gibanju, pri zvezi Mala ženska antanta, pri mednarodni Ligi za mir in svobodo, pri PEN klubu ter drugje. Udeleževala se je sestankov številnih tovrstnih društev po Jugoslaviji in Evropi. Pesmi, prozo in članke je objavljala v številnih revijah: Svoboda, Novi rod, Ženski svet, Zvonček, Naš list, Jugoslovenska žena.

Veliko je prevajala iz nemščine, hrvaščine in srbščine. Pisala je tudi poezijo za odrasle, ki je bila objavljena po različnih revijah ali zbirkah, večinoma pa je ostala neobjavljena. V knjižni obliki so bile njene pesmi prvič predstavljene v zbirki z naslovom Pelin v srcu, ki je izšla leta 2015. Njena literarna zapuščina se nahaja v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto.

V službi je bila na mestu uradnice pri časopisu Jugoslavija. V tem času je že sodelovala v Društvu slovenskih pisateljev, klubu PEN in objavljala lirsko poezijo v listih Jugoslovenska žena, Svoboda in Ženski svet. Vera Albreht je osebno občutila zapostavljanje žensk, hkrati pa je bila dovolj uporna in samozavestna, da je aktivno delovala v več ženskih gibanjih. Leta 1923 je bila delegatka v Bukarešti in tudi edina predstavnica Jugoslavije na mednarodni konferenci, kjer je opozorila na težave jugoslovanskih manjšin v Avstriji in Italiji. Ob italijanskih odlokih o ukinitvi materinščine v okrajih Postojna, Trst in Gorica se je leta 1923 prva odzvala s Protestno resolucijo proti nasilnemu potujčevanju našega naroda, objavljeno v prilogi časopisa Jutro Beseda naših žen.

Po okupaciji 1941 je postala aktivistka Osvobodilne fronte in z možem sodelovala v uredništvu in pri oddajanju Radia Kričač. Med vojno je bila večkrat zaprta (Šentpetrska kasarna, zapori v Ljubljani, jetniški oddelek splošne bolnice). Januarja 1944 so jo internirali v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, Frana pa istega dne v Dachau. Oba sta preživela in po osvoboditvi živela v Ljubljani. Svojih otrok Albrehtova nista imela, zato sta nudila topel dom Jovu K., siroti iz Bosne.

Za svoje delovanje med vojno in po njej je prejela odlikovanji red zaslug za narod s srebrno zvezdo ter za požrtvovalno delo in sodelovanje pri organizaciji in delovanju radia OF »Kričača« red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem. Po vojni je nadaljevala s pisanjem: pesmi, zgodbe in basni je objavljala kot pesnica, publicistka, mladinska pisateljica in prevajalka predvsem mladinske proze in poezije iz nemščine, češčine, bolgarščine, srbščine in hrvaščine. Pesmi in prozo za otroke je objavljala v Cicibanu, Pionirju, Najdihojci, Slovenskem poročevalcu. Za otroke je objavljala pesmi, pravljice in zgodbe v Našem listu (1921–1924), Novem rodu (1922–1924) in Zvončku (1929–1931).

Poezija:

Mi gradimo, Ljubljana, 1950,
Orehi, Ljubljana, 1950 (uganke),
Vesela abeceda, Ljubljana, 1955 (1956, 1959, 1962),
Pustov god, Ljubljana, 1965
Ravensbriške pesmi, Murska Sobota, 1977.

Proza:

Lupinica, Ljubljana, 1957 (1972, 1978, 1995, 2005),
Nekoč pod Gorjanci, Ljubljana, 1960,
Babica in trije vnučki, Ljubljana, 1964.

“Za svojim ciljem sem vso pot hodila,

za čast in slavo mi bilò ni mar.

V ljudeh sem se neštetokrat zmotila

vživela sreč nešteto in prevar”.
~Moto, Pelin v srcu, Vera Albreht~