Saksofonist ANDREJ OMEJC z gosti na večeru glasbe Urbana Kodra: Dan je zaljubljen v noč
Piše: Franc Križnar
Končan je letošnji 24. in uspešni Kulturno poletni festival Studenec v organizaciji in produkciji Kulturnega društva Mirana Jarca Škocjan. Vse od februarja pa do zdaj se je zvrstilo devet prireditev s številnimi ponovitvami (samo komedija s petjem Čevljar baron je bila izvedena 10-krat). V drugem največjem slovenskem poletnem in pokritem gledališču pa ni prostora za komorno muziko. Zato se je festival v svojem finalu spet preselil v ambient stare cerkvene gotike, v cerkev Sv. Lenarta na Krtini (pri Domžalah).
Po tradiciji je bil na koncu koncert. Ta je bil 20. sep. posvečen glasbi Urbana Kodra (1928-2019) z naslovom Dan je zaljubljen v noč (po šansonu na bes. H. Heineja) v inštrumentalni izvedbi. Na njem je nastopil osrednji solist in odlični Domžalčan Andrej Omejc na altovskem saksofonu in spremljevalni inštrumentalni klavirski kvintet, ki so ga sestavljali: pianist Blaž Pavlakovič, violinistki Hana Feguš in Neža Nahtigal, violist Tilen Udovič in violončelistka Tara Podbevšek, torej klavir z godalnim kvartetom. Moderator ali kar izvajalec umetniške besede na omenjeno tematiko je bil odlični radijski napovedovalec Igor Velše. Vsa sedmerica umetnikov je tako s sporedom prirejenih del U. Kodra, Nina Rote in Kurta Weilla kot s svojim kvalitetnim in prebranim igranjem v prezbiteriju krtinske gotske cerkve sv. Lenarta privabila polnoštevilno občinstvo. Ni bil to običajni koncert, ampak kar projekt, ki se je več kot očitno spopadel s Kodrovo glasbeno zapuščino. Zaključni praznik omenjenega festivala, da si z njim tako organizatorji kot izvajalci s publiko vred lahko obliznemo prste. Seveda so bila prav vsa predstavljena dela prirejena za omenjeno zasedbo, razen enega primera, kjer sta saksofonist A. Omejc in pianist B. Pavlakovič nastopila povsem sama (Kodrova glasba iz nemega filma Ko sem bil mrtev). Priredbe pa so prispevali Teja Komar, Tilen Slakan, Dirk Beisse in A. Omejc.
Poleg najbolj popularnega Cvetja v jeseni, tokrat v izvedbi solističnega saksofona in še drugih petih inštrumentalistov, smo iz bogatega, številnega in raznolikega Kodrovega repertoarja slišali še: Pesem in tango iz Meščanske svatbe, glasbo iz nemega filma Ko sem bil mrtev (E. Lubitsch), Miniature 1821, plesno suito z slovensko in dunajsko glasbo za film Ljubljanski kongres, Tri inštrumentalne šansone: Dan je zaljubljen v noč (H. Heine), Romanca (E. Fritz) in Zimska (M. Jesih) ter Že ugaša (H. Heine). Vmes pa še galsba dveh podobnih velikanov kot je naš U. Koder, Italijana Nina Rote (glasba iz filma Kabirijine noči, Amarkord in glasba iz filma Postopači) ter Kurta Weilla (štiri pesmi iz Opere za tri groše: Mackie Messer, Ballade vom angenehmen Leben, Tango-Ballade in Kanonensong).
V ospredju in ozadju je bila naenkrat in vsakič scenska glasba, torej prav tista, s katero je bil naš U. Koder najbolj uspešen: filmska in plesna glasba, šansoni in glasba za radijske igre. Torej Kodrova inštrumentalna in vokalna glasba, glasba s katero nas je kar takole in mimogrede A. Omejc pripeljal tudi prek znamenitega in enkratnega Cvetja v jeseni do aviza za otroške igre Lahko noč otroci. Andreju Omejcu je s svojim tehtnim, izbranim in prebranim sporedom Kodrove glasbe, z interpretacijami njegove saksofonske glasbe uspelo več kot »reinkarnirati« Kodrovo scensko glasbo. Njegov ton je praktično zanimiv tako za resne oz. kar klasične glasbene sekvence kot tudi za zabavne ali celo jazzovske. Natančno tako, kakršna je v osnovi tudi izvirna Kodrova glasba. S primesmi omenjenih prirediteljev pa so bila vsa predstavljena dela več kot adekvatni odsevi umetnosti in odbleski. Vsi pa so še dodali k prepoznavanju slovenskosti v Kodrovi glasbi, tako kot je bilo slišati tudi italijansko v Rotovih delih in nemško-ameriško v Weillovi glasbi. Sicer pa je vse skupaj izzvenelo v odličen praznik tako za vso predstavljeno glasbo (z obema dodatkoma skupaj) kot za popularizacijo našega čutečega in topogledno nesmrtnega U. Kodra.