24. kulturni poletni festival Studenec/Domžale, 8. 2. – 20. 9. 2024
Piše: Franc Križnar
Ponovni izkaz kondicije in tradicije v letošnjem poletju na 24. kulturno poletnem festivalu Studenec 2024 smo doživeli spet zneumornimi ljubitelji na visoki profesionalni ravni.
Na premieri na Studencu (19. 7. 2024) letošnjega 24. Kulturnega poletnega festivala Studenec se je spet zgodila vsakoletna odrska postavitev. Tokrat je bila to inscenacija domače gledališke predstave-komedije s petjem Čevljar baron. Podpisala sta jo nemški pisatelj, pesnik in igralec Rudolf Hahn (1815-1889) in naš prirejevalec in režiser Alojz Stražar (1944). Gre za neke vrste ponovitev izpred 24 let nazaj. V govornem (gledališkem – igralskem), pevskem in plesnem spektaklu v tako rekoč drugem največjem tovrstnem zunanjem avditoriju je nastopilo več kot 40 izvajalcev in zbor, ki ga sestavljajo okoliški pevci in člani Komornega pevskega zbora Šutna iz Kamnika. Od zapletov do razpletov, od mirne rokodelske idilike pa vse do srečnega konca se v (prvem) prevodu našega Jakoba Alešovca in zdaj številnih in novodobnih posodobitev prikaže ves blišč domačega teatra. Zdaj že po tradiciji tovrstnih studenških predstav na sceni spet sodeluje Komorni ansambel Poletnega gledališča, septet (7 inštrumentalistov). Žal je bilo tokrat tako, da smo prišli zaradi vremenskih razmer do dobre tri četrtine celotne predstave, ko so jo morali organizatorji prekiniti.
Na odru in v ospredju ter ozadju smo tokrat videli in slišali igralke in igralce, pevke in pevce: Pia Brodnik, Rajko Majdič, Jože Vunšek, Doreana Dolinar, Marjan Bunič, Anica Mali, Špela Prenar, Gregor Ravnik, Eva Černe Avbelj, Matej Avbelj, Žiga Šmauc, Stanko Pelc, Boštjan Cerar, Tjaša Klopčič, David Hrup Mavsar, Žiga Hribar, Matija Marinček, Katja Mihelčič, Teja Hrup Mavsar, Matjaž Šmauc, Andrej Konjar, Matjaž Pirnat idr. Še več pa je bilo tistih iz ozadja, brez katerih omenjene in še ene več kot uspešnice Kulturnega društva »Mirana Jarca« s Škocjana pri Domžalah zagotovo ne bi bilo: poleg že omenjenega soavtorskega tria Hahn-Alešovec-Stražar (slednji tudi kot prireditelj in režiser predstave), je na prvem mestu (v glasbenem delu) še (vsakoletni) skladatelj in glasbeni producent Slavko Avsenik, ml., zborovodja Karel Leskovec, mentorica (pevskih) solistov Pia Brodnik, koordinatorka zbora Zinka Skoporc in mentor orkestra Tomaž Kukovič pa še Andreja Stržinar (kostumografija), Urška Gregorič, Avguštin Gales in Florjan Strmšek (vsi scenografija), Klasja Kovačič (lektorica), Sabina Selan (koreografija), Sašo Vene (maska), Mateja Gradišek (frizure), Bernard Miklavc (avtor besedil in prepesnitev pesmi), Janez Mlakar (oblikovanje luči), Mira Mlakar (svetlobni učinki), Jasmin Šehić (mojster luči), Neva Mauser Lenarčič (šepetalka), Rado Černe (ozvočenje), Anže Cerar (asistent ozvočenja), Marta Majdič (inspicientka), Dominik Dolinar (podnapisi), Katja Mihelčič in Doreana Dolinar (rekviziti) idr.
Zgodba se odvija ob koncu 18. stol., ko so baroni še posedovali gradove in graščine. Z nekaj nostalgije ob pogledu na malo čevljarsko delavnico (scena 1) s prijetnim vonjem po boksu in smoli mnoge gledalce spomin odnese v mladostne dni – sicer težje pa vendar lepe čase. Namen vsebine in izvedbe tega gledališkega dela ni le povzdigovati in častiti čevljarsko obrt in poklic. Veseloigra obenem opozori na velike razlike med ljudmi v tistem času. Na eni strani sta bila to bogastvo in razkošje (scena 2), na drugi pa siromašni ljudje, ki so se trudili za preživetje in bili kljub vsemu srečnejši in bolj pošteni. Komedija s petjem in plesom (scena 3) je po idejni zasnovi avtorja zelo blizu Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi (s slovito glasbo Janeza Krstnika Novaka, ali celo Beumarschejevemu-Mozartovemu Figaru). V predstavi se srečujeta dva družbena sloja: obrtniško meščanski in vzvišeni plemiški. Nace (Gregor Ravnik), čevljar baron, mirno prepusti baronstvo drugemu in se s svojimi drugačnimi vrednotami posveti čevljarski obrti in (poštenemu) delu ter ljubezni do svoje Maričke (Eva Černe Avbelj), ki jo srčno ljubi. Opazna je bila še vloga protagonistke te predstave, sopranistke – pevke in igralke – Pie Brodnik (tudi mentorica preostalim pevkam in pevcem). Žal zaradi znanih (vremenskih) razmer nismo prišli do konca, do finalnega razpleta celotne komedije in tako tudi 4. napovedane scene na premieri ni bilo.
Brez dvoma je šlo za še eno uspešnico našega Studenca, za komedijo s petjem, kjer so bili prisotni tako pretekli arhaizmi kot tudi aktualni in novodobni dodatki. To je pravzaprav tudi sodobno gledališče, četudi na ravni amaterjev in profesionalcev, med preteklostjo in sedanjostjo in še kaj. Po igralski in pevski (ter glasbeni ravni nasploh) izvedbi smo tako spet slišali in videli marsikaj od tistega, za kar je slavni A. T. Linhart postavil slovensko besedo in pesem na gledališki oder. Zaradi prekinjene predstave žal nismo bili deležni napovedanega »happy enda« predstave, kar na polno zasedeni avditorij na Studencu ni čisto nič vplivalo. Bo pa razkritje konca znano v prihodnje, saj je poleg tele premiere napovedanih še kar devet ponovitev: med 20. jul. in 11. avg. 2024).
