Piše: Gregor Lozar
Listam po knjigi Potovanje nemih obrazov, tretjo pesniško zbirko Valdimire Rejc. Vladimira Rejc je marsikomu znana tudi po objavah portretov slovenskih literarnih in likovnih ustvarjalcev, ki so najprej izhajali v različnih revijah, kasneje pa jih je zbrala v knjigi Čarovnija Pisanja. Pesnica in o publicistka je ob tem še odgovorna urednica spletne revije Ventilator besed, Potovanje nemih obrazov pa je izšlo leta 2008 pri Zavodu za kulturo in publicistično ustvarjalnost.
Knjiga je kvadratnega formata, okusno oblikovana z modrimi, zvončastimi cvetovi, ki spuščajo liste čez ozadje, ki najbolj spominja na rjav, raskav, ovojni papir. Potovanje nemih obrazov je zapisano v elegantni pisavi in pod naslovljeno z angleškim prevodom. Zbirka je natisnjena na kvaliteten, rahlo raskav papir in cvetlični motivi se kot marginalije nadaljujejo skozi celotno zbirko. Okusno oblikovanje tako rustikalno zasnovo nadgradi z elegantnimi cvetličnimi motivi.
Ko listam dalje, opazim, da je zbirka dvojezična. Delitev strani poteka po horizontali, pri čemer je slovenski izvirnik v zgornji, angleški prevod pa v spodnji polovici. Prevod uvodne pesmi se zdi na prvi pogled natančen, zvest, nekoliko trd, a pomensko ustrezen. Opozarja na mnogo-kulturno zavest a tudi na ambicijo knjige, da poleti v svet.
»Pesem zapoj/odhajajoči svetlobi« zdi se, da prva pesem ali še bolje moto, napoveduje zbirko, ki se ukvarja s konci. Konec ljubezni? Življenja? Svet? »…ki v njej pramen las/išče dlan, da ga poboža,/in se nemi obraz,/koplje v svoji tišini.« Pesem odločno zavije na pot intimizma, samote in hrepenenja. Kar koli se končuje ustvarja lastno nežnost. »Tiho zapoj,/ da se ti pogled ne izgubi,/v vrtincu nerazumljivih besed.« Po prelomu in hrepenenju vznikne verz. Izrekanje kot možnost rešitve pred vrtincem. Plujemo torej med Scilo hrepenenja in Karbido groze?
Sledita predgovora in pesniška zbirka, ki je razdeljena na dva dela. Prvi se imenuje Žepno ogledalo in napoveduje introspektivne, v lastno notranjost zazrte pesmi. Pravi trenutek pravzaprav, da navedemo odlomek iz spremne besede, ki jo je napisala mehiško-slovenska pisateljica Barbara Vuga: »Vladka ne išče velikih pesniških oblik in si ne prizadeva biti veliki teoretik poezije. Zato pa se nas poezija dotakne na povsem drugem nivoju, nekje v spominu, v podzavesti, v svetu, ki ga vsi poznamo, pa naj gre za otroštvo, prve spolne izkušnje ali prvo razočaranje.«
Drugi sklop nosi naslov Potovanje nemih obrazov in obljublja navzven obrnjen pogled. Tega dobro opiše citat iz predgovora pesnice Sonje Votolen: »Fotografsko pesnjenje je pravzaprav značilno pesnjenje Vladimire Rejc, če ni le njeno; gre za lirsko, slikovno, slikovito pesnjenje, igranje z asketsko izbranimi besedami, njihovimi barvnimi odzvanjanji, postavitvami besed v besedne hiše, ki šele ob prebiranju poslednjega glasu dobe ʽstreho nad glavoʼ«
Pesniška zbirka v svojem jedru zajema 70 strani kratkih, iskrivih, čustvenih, pronicljivih pesmi, ki se iztečejo v predstavitev sodelujočih. Pesnica Vladimira Rejc, Ilustratorka in oblikovalka Marija Prelog, prevajalka Andreja Stanjko so predstavljene s kratkimi življenjepisi. Še kolofon, dva prazna lista, na katere se da čudovito zapisovati opombe, in na zadnji strani nas v slovo pozdravi že znani cvetlični motiv.
Končal bi rad z osebno noto. Sobotno jutro je zame poseben čas, ko se psu odkupim za prenatrpan tedenski urnik in greva na daljši sprehod. Mimo šol, pod mostom in med njivami. Po makadamski poti, ki vodi med nogometnim igriščem na eni in gozdom na drugi strani. Tam je na vzpetini nekaj klopc, narejenih iz vzdolž prežaganih hlodov. Na eno izmed njih bom sedel, vzel Potovanje nemih obrazov in bral:
Ljubeče božanje senc.
Trepet vitkih brez.
Oblivajoči žarki hladne jeseni.
Čez vse raztegnjena tišina.