Andrej Brvar: TRANSVERZALA

Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2017

brvar transverzala.jpg

Andrej Brvar: Transverzala, Beletrina 2017

Ko sem pred kratkim spet brskal po zborniku Skupaj (Brvar-Forstnerič-Jančar-Kramberger-Partljič), kjer je Andrej Brvar leta 1973 objavil pesmi za vando, se mi je to zdelo imenitno izhodišče za nekaj besed o pričujoči zajetni knjigi zbranih Brvarjevih pesmi. Čemu? Brvar pesmi o Vandi v zborniku namreč zaključi z “dolgo nedokončano pesnitvijo o vandi“, ki deluje kot nekakšna sodobna pesniška značajevka; če bi šli še malo dlje, bi lahko rekli, da celo kot nekakšen avtopoetični zapis iz tretje perspektive. Morda nekolikanj “postmoderna” opazka, a Brvarjevo pisanje vedno nujno sili v razmislek. O besedi, o jeziku, navsezadnje o avtopoetiki, a o teh rečeh je sam že precej govoril.

Knjiga Transverzala, ki je pred nami, je dejansko to, kar pove naslov: transverzala pesniškega opusa “od Slikanice do Materiala“, kot je podnaslovljena, kar spet naravnost uokviri Brvarjevo pesniško delo med dva “bookenda” – prvo in (za zdaj) zadnjo zbirko. Pot od A do B je Brvarja popeljala skozi nekatere pesniške postopke, od “modernizma do avantgarde”, če spet porabimo Pibernikov izraz, a “avantgarda” je nekolikanj preozek, preveč “označujoč” izraz za Brvarjevo pisanje. To je enostavno “Brvarjevo pisanje”, polno referenc, avtoreferenc, suhega himorja in raziskovanja jezika, ki se v prvi knjigi začne z verzi “V tebi je to jutro / to jutro z zrakom / ki diši po predmestnih vrtovih …” in se konča s pesmimi v prozi, točneje s Pivsko, kjer se lirizem iz prej omenjene pesmi prevesi v skoraj neprizanesljivo satirično slikanje mentalitete slehernika z “ljudskimi” verzi vred. Sam avtor ni svojemu pisanju nikoli pridajal nobenih epitetonov, kar je že sredi sedemdesetih, ob izidu Pesmi s spet čisto drugo obliko in vsebino (gre za špartanske enovrstičnice, po dve na vsaki strani, izdal jih je v samozaložbi), naravnost povedal Francetu Piberniku, ko je skušal ta njegovo delo razložiti z “depoetizacijo” in uporom proti tradiciji. Takole je odgovoril: “pri mojem pesnikovanju (…) ne gre za nobeno angažiranost, za nobeno depoetizacijo, za nobeno malo bolj ali malo man radikalno destrukcijo. Gre, preprosto, za drugačnost. Gre za tisto kemijo, ki me že od vsega začetka določa za Andreja Brvarja in ne za Josipa Freuensfelda Radinskega. (…)” Precej jasno povedano.

Brvarjeva poezija je na začetku pesniške poti zmotila nekatere možake iz “stare garde”, a socialna angažiranost ali, še bolje, problem aktivizma, o katerem je razmišljal, pravi, je pri njem v poeziji nastajal iz čisto empiričnih bivanjskih problemov, ne iz kakšnih načrtnih mladostniških uporov proti režimu. Dopisovanje s Pibernikom iz njegove knjige Med modernizmom in avantgrado (Slovenska matica 1981) je v Transverzali objavljeno kot dodatek k zbirki Osemnajst pesmi plus dodatek (1979), o vsem drugem pa se je v spremni besedi podrobno razpisal Igor Divjak.

Na ščitnem ovitku pričujoče knjige je zapisano, da gre za “povabilo bralcu k čudenju nad novo odkritim tukaj in zdaj”. V Brvarjev opus sodijo tudi publicistična besedila, ki so izšla v dveh knjigah, in pesmi za otroke, a 889 strani pesmi iz obdobja 1969-2013 priča o posebni zavezanosti svetu vezane besede, četudi je v spopadanju s “tukaj in zdaj” morda boljša oznaka “razvezana vezanost”. Ali pa “zavezanost”,o čemer priča tudi izjemna analitičnost pri razpravljanju o lastnem delu, s čemer se marsikateri ustvarjalec težko spopada ali pa meni, da o tem niti ni pristojen govoriti. In pustimo zdaj ob strani “razlaganje” poezije, kar je že samo po sebi zgrešeno. Pustimo ob strani tudi razlaganje “postopkov” (“kako pišem” ipd.), kar pomeni upravičeno rdečo krpo pred roge. Brvar tega ne počne, razmišljanj o lastnem ustvarjanju se loteva drugače, kako, si lahko preberete sami. In potovanje po transverzali je možno na različne načine: peš, s kolesom, avtom, tovornjakom, vlakom … Vsa ta vozila ponazarjajo eno od možnih srečevanj z Brvarjevo poezijo. Naj vas samo opozorimo, da pri vožnji z motornimi vozili in vlaki pokrajina kdaj prehitro zbeži mimo, kar je škoda.

brvar material.jpeg

Andrej Brvar: Slikanica, Beletrina 2013

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.