Nevenka Miklič Perne je po izobrazbi akademska slikarka, ki se poleg slikanja ukvarja s pisanjem poezije in kratke proze. Po pesniškem prvencu Ideali sta izšli zbirki Lisičja vstopnica in Pogovor s stvarmi, za katero je bila leta 2023 nominirana za Veronikino nagrado. Socialne, družbeno-kritične in družinske teme, ki jih je izpostavila v zbirkah, se pojavljajo tudi v kratkoproznem prvencu Revščina / zakladi, kar v spremni besedi opaža tudi Tomo Podstenšek. Tako npr. v Lisičji vstopnici kot pesnica primerja družino z metaforo Evrope dveh hitrosti: “Naša družina je bila kot / Evropa, / družina več hitrosti, / a ravno narobe – najprej smo izstopili / najšibkejši.” Obujanje spominov na lastno otroštvo skozi skrb za svoje otroke, se kaže na več mestih v tej pesniški zbirki, prav tako lahko bralec zazna kritiko sodobne, potrošniško in materialistično naravnane družbe, ki jo naprej ženeta čedalje hitrejša rast in profit, medtem ko se po drugi stran protagonistka nenehno bori le za golo preživetje. V pesmi Zaposli kdo se pesnica sprašuje: “Zaposli kdo sanjača / z razcapano dušo? / Zaposli kdo otroka / že dvajset let ujetega / v odraslo telo?” Tudi protagonistke dvajsetih zgodb, ki se nahajajo v pričujoči tanki knjižici s črnobelo ilustracijo bosih nog, bi zase lahko rekle, da so deklice, ujete v telesa odraslih žensk, ki se trudijo obdržati glavo nad močvirjem družbenih izzivov in duševnih motenj, ki posledično nastajajo ob konfliktu z njimi. Velika večina med njimi je nesamozavestnih in neodločnih žensk, ki ves čas dvomijo o tem, ali se nahajajo na pravi poti.
Tako protagonistko zgodbe Učiteljica vsak dan znova spremljajo črni oblaki dvomov o tem, ali je izbrala pravo poklicno pot, saj naj bi ji starša vcepila prepričanje, da je prepočasna in prenerodna ter da nič ne naredi tako, kot je treba. Tudi glavna junakinja zgodbe Zadeva, ki je napisana v obliki izjave kršiteljice o okoliščinah prometnega prekrška, se že v uvodu nesigurno obrača na nadzorni prometni organ v veri, da je povsem nehote poškodovala avto, ki je bil parkiran zraven njenega in da ni namerno pobegnila iz kraja nesreče. Pri tem navaja svoje osebne karakteristike kot so pretirana natančnost, odgovornost in doslednost. Njeni občutki krivde, kljub temu, da ni zakrivila prekrška, so tako močni, da ima potebo po zagovarjanju, saj jo v nasprotnem primeru začneta “goltati” strah in panika. Junakinje zgodb imajo bolj ali manj vse močno izražen nadjaz, ki predstavlja vrhovno moralno inštanco in ki jim v skladu z doktrino vzgoje “pridne punčke” narekuje maksimalno samopožrtvovanost, odrekanje in neskončen trud za izboljšavo. Nadjaz, ki je skozi Freudovo optiko v prvi vrsti očetovski imperativ, je v zgodbah Mikličeve tudi imperativ matere, ki je ponotranjila patriarhalne vzorce in ki od svoje hčerke zahteva, da se jih v popolnosti drži. Tako v kratki zgodbi Čas je opisuje priprave na nastop glavne junakinje, za katero v uvodu mislimo, da se nahaja v osnovni šoli, nakar v zaključku izvemo, da ima 41 let: “Zdaj pa se zravnaj, ravno se drži in bodi samozavestna, prihaja moja bivša sodelavka, mi je odsekano in strogo zabrusila. Vzravnala sem se in poskušala biti videti vesela, nasmejana, čeprav nisem vedela, kam dati roke. Gledala sem izmenično v njo, ki se je približevala, in v svoje lakaste čevlje z veliko mašno ter poskušala delovati samozavestno in sproščeno. Ne smem razočarati mame, dovolj je že prestala. O tem dogodku bo govorila še tedne in ga secirala pri zajtrku, kosilu in večerji. Moram jo narediti ponosno. Stara sem enainštirideset let.” Otroške travme zavoljo očetovskega nasilja in potencialne spolne zlorabe razgrinjata zgodbi Ata in Gnili sadež (prva se konča srečno, druga precej tragično), medtem ko se v zgodbi Se imaš že kaj rada? protagonistka sprašuje, ali naj gre na kavo s prijateljico, ki je želela postati pravnica, a je zavoljo odnosa s pokroviteljskimi moškimi vse bolj padala v brezno bezizhodnosti in zlorabe. Šele po izčrpnem premisleku se odloči, da bo prvič v življenju nekoga zavrnila: “Ne, nimam več volje za to. Rekla ji bom ne, prvič v življenju bom nekomu napisala, oprosti, trenutno res nimam časa.”
Glavne junakinje zgodb v knjigi Revščina / zakladi se izpovedujejo bodisi v prvi osebi ednine skozi številne monologe bodisi se o njih razpravlja iz vidika tretje osebe. Lahko so to sorodniki, prijatelji ali sošolci, ki se znajdejo na pogrebu. Tako kot je to v zgodbi Nevidna ženska, v kateri se sestanejo sošolci ob smrti sošolke na njenem pogrebu in na veliko opravljajo tako njeno smrt kot način življenja. Zdi se, da pisateljica skozi dialog podaja satirično ost v smeri družbenega pretvarjanja, hinavščine in zlaganih vrednot, ki namesto družbene solidarnosti in pomoči sočloveku v težavah, oprezajo za “rumenimi” novicami in “sočnimi” podrobnostmi iz življenja prezgodaj umrle sošolke. Tudi v zgodbi Vrednote lahko skozi tančico opravljivosti in zakompleksanosti glede zunanjega videza razberemo kritiko narcisoidne sodobne družbe, v kateri najstnice zbirajo selfije in všečke, medtem ko skrivaj štejejo potrošene kalorije…
Na eni strani imamo tako junakinje, ki imajo vsega materialnega preveč, ki si očitajo prekomerno težo in labilno samopodobo, na drugi pa protagonistke, ki si trudijo na vse možne načine izplavati iz revščine. Takšna je neimenovana junakinja zgodbe Metafora, ki opisuje svojo družinsko vpetost v neskončen krog siromaštva, ki ji povzroča anksioznost in ji krati spanec, dokler se na obletnico očetove smrti ne odloči, da izpelje samomor. Ko se načrtno z avtom zaleti v obcestni steber, pade v komo, v kateri vidi številne demone, ki so skozi številne generacije nasaljevali njihovo družinsko drevo. Zgodba se sicer zaključi v trenutku, ko postane najbolj zanimiva, saj bralca oz. bralko bolj kot poanta zgodbe zanima kako izgledajo ti družinski duhovi, ki vzniknejo v spremenjenih stanjih zavesti ob stiku z bližajočo se smrtjo, a to je ena od značilnosti pisanja Nevenke Miklič Perne – da podaja iztočnice za razmislek, ki se dostikrat sklenejo v nekakšne basenske prigode ali refleksije na temo življenjskih lekcij in mimobežnih uvidov. O tem, da je revščina v svoji osnovi nekaj relativnega in ne izključno materialnega izvora, spregovori zgodba Fen, v kateri srednješolka frizerske šole, ki se navadi živeti brez avtomobila, bojlerja, hladilnika, pečice in televizije, nekega dne odloči kupiti fen, saj jo misel na zaskrbljeno svetovalno delavko, ki jo sprašuje ali je doma vse v redu, spravlja ob pamet. Njeni občutki navdušenja ob nakupu naprave se kmalu prizemljijo ob ugotovitvi, da so v šoli uporabili le najmočnejše fene drugih sošolk, ki so zanje zapravile precej več denarja. Na ta način nam avtorica da vedeti, da je že družba sama tista, ki klasificira različne stopnje revščine in sistemsko omogoča njeno razraščanje, čeprav naj bi se načeloma prav šolski, zdravstveni in socialni sistemi borili proti njej. Odpira pa nam še eno videnje tega družbenega pojava – marsikateri človek je kljub obilici materialnih dobrin pravzaprav čustveno in duhovno izjemno siromašen, medtem ko je tisti, ki nima materialnih dobrin oz. premore le tiste, ki omogočajo najbolj nujno preživetje, lahko izrazito ekološko in etično osveščen in zatorej duhovno bogat … Zato je problematika revščine in njenega antipoda – zakladov – preveč kompleksna, da bi jo lahko ustrezno opisale družboslovne statistike, študije ali pa leposlovne stvaritve. Odlika pisanja Nevenke Miklič Perne je v tem, da na eleganten in duhovit način oplazi vse družbene izzive sodobnega časa, in podobno kot že prej v poeziji, pri tem ne poda moralizirajočih sodb ali pedagoških litanij na temo odnosov med otroci in starši, prijatelji, delodajalci in zaposlenimi itd. … Kot bi v izjemno kratkih zgodbah skicirala posamezne psihološke in sociološke portrete ljudi kot minimalistične krukije, medtem ko bi v malce daljših zgodbah opisovala dinamiko odnosov, ki temeljijo na narcisoidnih projekcijah …
Miša Gams