Slavnostni koncert ob 500-letnici cerkve: Celjski godalni orkester s solistoma: URŠKO KRIŽNIK ZUPAN (harfa), MATEJEM ZUPANOM (flavta) in dirigentom NENADOM FIRŠTEM
Piše: Franc Križnar
Stanežiške serenade 2026-plakat
Prvič smo »uradno« pokukali in zaslišali akustiko cerkve sv. Jakoba v Stanežičah pri Šentvidu nad Ljubljano. Cerkev je omenjena že 1526, torej ob njeni letošnji 500-letnici. Po arhitekturnih značilnostih sodi med najlepše in najbolj akustične podeželske cerkve na širšem ljubljanskem območju. Sodi pod župnijo Ljubljana Šentvid. Na vse to in še marsikaj drugega so nas tokrat opozorili Celjski godalni orkester z dirigentom in umetniškim vodjem Nenadom Firštem in solistoma Urško Križnik Zupan/harfa in Matejem Zupanom/flavta. Oba novodobna domačina. Prav slednji (Matej Zupan) je bil tisti, ki je že pred leti opozoril na (odlično) akustiko omenjenega (baročnega) cerkvenega prostora, saj je tam posnel eno svojih zadnjih plošč (flavta a cappella, torej brez spremljave) z izključno baročno glasbo za samo eno flavto (Marais, Telemann, J. S. Bach in C. Ph. E. Bach). Ta cedejka in kot zvočna kartica z naslovom Baročne za flavto solo je leta 2023 izšla pri ZKP RTV Slovenija.
Začetek koncerta Celjskega godalnega orkestra …
Stanežiška serenada 2026 ali slavnostni koncert ob 500-letnici cerkve sv. Jakoba v Stanežičah je minil ob prepolno zasedeni in v odlični, idilični in tudi notranje restavrirani cerkvi, bogati in prepolni s številnimi (baročnimi in drugimi) oltarji; prava simbioza prostora in muzike, ki se je vsem tem dogodkom nazadnje pridružila kot glavni akter vseh teh slovesnosti nasploh. Eden nasploh najstarejših tovrstnih ljubiteljskih sestavov pri nas (1945 →), – Celjski godalni orkester – s povsem profesionalnim načinom delovanja in tudi rezultati le-tega, je začel svoj (nedeljski; 6. sep. 2026) koncert z nemško baročno glasbo in Kanonom v D-duru (ok. 1680) Johanna Pachelbela. Začel jo je odlični kontrabasist (Miha Firšt), kar je kasneje in vseskozi služilo za stalno ponavljajočo se basovsko linijo. Nad njo pa tri melodije v kánonu, ki vstopajo ena za drugo. Omenjeni in odlični kontrabasist je tudi kasneje ostal trdno zasidrani temelj celotnega koncerta. Žal se (preostalim) godalom takoj za prvo oglasitev to ni dogajalo tako. Kasneje smo pač to dojeli, orkestrova igra se je tako rekoč konsolidirala in koncert ali njeno več kot eno uro trajajoča tovrstna slovesnost se je sklenila kar v neke vrste happeningu vseh navedenih izvajalcev.
… s solistoma Urško Križnik Zupan/harfa in Matejem Zupanom/flavta …
Največja pridobitev pa sta bila zagotovo oba osrednja solista tega večera, življenjski in umetniški par harfistke Urške Križnik Zupan in flavtista Mateja Zupana. Nastopila sta v monumentalnem, 3-stavčnem in čez 30 min. trajajočem, enem najbolj tovrstno znamenitih dvojnih Koncertov za flavto, harfo in orkester v C-duru, KV 299 dunajskega klasicista Wolfganga Amadeusa Mozarata; v spremljevalni verziji za izključno godala. Da je delo še kako začinjeno prav z dvojno soigro flavte in harfe priča že dejstvo, da vsakega od treh stavkov zaključijo prave koncertantne kadence. Te v nemalo primerih daleč presežejo zgolj svoje primarne funkcije in pomenijo tako rekoč neke vrste še dodatne (dvojne) koncerte znotraj celote v vseh treh stavkih. Več kot apoteoza slednjih, več kot »tekmovanje,« kar pravzaprav koncerti kot glasbene forme, oblike tudi so. Premalo imam spet besed, s katerimi bi lahko opomnil in poudaril na fluid, ki je spet več kot vel med vsemi navedenimi protagonisti, izvajalci. Solista sta se tukaj zelo suvereno zanašala na spremljevalec, ki jih je spretni in muzikalno navdahnjeni dirigent Firšt nenehno polagal v orkestrovo lokovanje: flavta in harfa sta tako rekoč bdela nad godali, odlični in včasih kar dih jemajoči tempi pa so poganjali že spoznani barok preko klasicizma že v romanticizem-modernizem …
… Kajti finale tega koncerta je predstavljal še Andante Festivo/Praznični andante, op. 117a (1922-1938) za godala sama Finca Jeana Sibeliusa. Slavnostna glasba za slovesni dan sv. Jakoba in kar je obenem kar klicalo k dodatku: doživeli smo ga s še eno priredbo slovite Ave Marie; spet z obema solistoma in vsemi preostalimi protagonisti.
… zaključek koncerta Celjskega godalnega orkestra z dirigentom Nenadom Firštem
Neimenovani povezovalec pa nas je še dodatno seznanil o vsem zunaj glasbenem blišču omenjene in res lepe, predvsem pa glasbeno funkcionalne, akustične cerkve sv. Jakoba v Stanežičah. Slovesnost, ki se je obenem zaključila s slavnostjo. Za slednjo bi lahko rekli, da je »duh ušel iz steklenice.«