Na letošnjem 2. koncertu 18. Vranskih poletnih večerov 2026 z izvirno in prirejeno glasbo

Piše: Franc Križnar

Naslovnica sporeda

Na Vranskem se tudi v poletnem glasbenem smislu vse odvija v cerkvenih prostorih. Tako sta letošnji prvi koncert (20. 6.) tradicionalno v p. c. sv. Marije Magdalene na Ločici pri Vranskem ozvočila baritonist Lucas Somoza Osterc in kitarist Žarko Ignjatović s slovitim Schubertovim samospevnim ciklusom 20 samospevov Lepa mlinarica, op. 25, prirejenim za spremljavo s kitaro Franza Schuberta. Po 18.-ih letih tega festivala, ki je po uvodnem pozdravnem nagovoru direktorice ZKTŠ Vransko Suzane Felicijan Bratož, omenila, da gre (2007 →) za že polnoletni festival. In res se je po prispevkih tandema S. Felicijan Bratož in umetniškega vodje Milana Hudnika razvil v Festival, ki se navkljub le 4-5 vsakoletnim prireditvam, razvija v polno vsebinsko zaokrožitev z marsikaterim mednarodnim poudarkom.

Tokrat (ž. c. sv. Mihaela na Vranskem; 4. jul.) smo v izvedbi nenavadnega komornega glasbenega Kvarteta viololončel CÉDEZin gostujoče solistke-harfistke Urške Križnik Zupan slišali spet večinoma priredbe. Ansambel štirih tenorskih godal-violončel je nastopil v zasedbi Zala Vidic, Katarina Kozjek, Nejc Rupnik in Izak Hudnik Zajec, v dveh prirejenih delih pa se jim je s prelestnim dodatkom pridružila še angelska harfa izpod prstov in nog Urške Križnik Zupan. Ker so se violončelisti nenehno menjavali na različnih pozicijah Kvarteta, se je zasedba menjala. Prav tako smo v enem samem primeru slišali tudi trio violončel. Neke vrste neformalni vodja Kvarteta Izak Hudnik Zajec pa si je pridržal še pravico komentiranja. V izjemno akustičnem cerkvenem prezbiteriju in komaj na novo prenovljeni cerkvi je v duhovnem miru zazvenelo 16 strun štirih violončelistov in 47 strun harfe, skupaj torej 63 strun.

Kvartet violončel: Katarina Kozjek, Nejc Rupnik, Izak Hudnik Zajec in Zala

Vidic (od leve prosti desni)

Uvodoma je bila na sporedu priredba stavka Allegro iz Bartholdyjeve-Menedlssohnove Simfonije za godala št. 1 v C-duru, MWV N 1 (1821), ki jo je za štiri violončela priredil nizozemski (amsterdamski) solo violončelist slovitega kraljevega orkestra Concertgebouw Christian Hacker.Odveč je tukaj opozoriti na enakovredno priredbo vseh štirih godal (violine, viole, violončela, kontrabasi) za zdaj borih 4-krat štiri strune (= 16) tenorskih godal, violončelov. Ansambel se je že takoj izkazal za izjemno tehnično in umetniško homogeno telo. Kljub temu, da smo tudi Slovenci imeli že kar nekaj tovrstnih edicij ansamblov, gre v tem primeru, v primeru Kvarteta Cédez, za povsem novo ali kar zadnjo tovrstno generacijo. Ta je tehnično in muzikalno še kako usposobljena in uigrana in kar je prav za komorno glasbo še najpomembnejše. Njihove neizmerne (informacijske) možnosti in razsežnosti pa jih tako kot je že slovenska glasba itak postavljena in primerjana z evropsko in svetovno (re)produkcijo, jih uvrščajo pri že tako njihovem vstopu na sceno med elitne slovenske ansamble.

Kvartet violončel s harfistko

Že v drugi točki se je Kvartetu pridružila »prva dama« tega večera, harfistka Urška Križnik Zupan. Z vsemi svojimi 47 strunami in 7 pedali harfe se je pridružila zdaj že razigrani četverici violončelistk in violončelistov s še eno priredbo Arije v klasičnem slogu francosko ameriškega harfista Marcela Grandjanyja. Ta je v izvirniku kot op. 19 (1944) napisan za harfo in orgle ali orkester.

Trio violončel

Najobsežnejše delo tega poletno in serenadno ubranega glasbenega večera na Vranskem pa je predstavljala še en priredba Augusta Christiana Prella komaj kaj znanega Tria v C-duru, op. 87 slovitega Ludwiga van Beethovna; v izvirniku za dve oboi in angleški rog. Obsežno 4-stavčno delo »klasične Beethovnove sonate« je namenjeno le trem violončelom; kot izvirna zasedba. Violončelisti Izak Hudnik Zajec, Katarina Kozjek in Zala Vidic (torej brez Nejca Rupnika) si je v več kot 20-minutnem delu priigrala neke vrste vrhunskost tega večera; v vseh pogledih: najprej seveda izbrane in slovite Beethovnove glasbe potem pa še njene odlične priredbe in izvedbe.

Četudi je bilo potemtakem najslavnejše delo tega večera – tako zaradi ponovno vključene harfe in vseh štirih violončelov (spet v funkciji celotnega godalnega orkestra) – sloviti (4.= predzadnji) stavek Adagietto iz prav tako slavne Mahlerjeve Simfonije št. 5 v cis-molu (Majrobnik/Vrbsko jezero, 1901-02). Tako skoraj enak harfni part kot v simfoniji in ponovna transkribcija vseh štirih spremljevalnih godal zdaj z violončeli, je očarala skupno izvedbo celotnega kvinteta. Zagotovo je bila to tokrat najodličnejša muzika tega celotnega vranskega glasbenega večera. Tudi kot neke vrste samo še en hvalospev naši harfni solistki Urški Križnik Zupan.

Edino izvirno delo pa sta na koncu (tako kot na začetku priredbo) predstavljala Dva stavka (I. in II.) poljsko francoskega skladatelja Aleksandra Tansmana: Allegro cantabile in Allegro molto risoluto z zaključnim fugatom (fuga). Zdaj spet le štirje umetniki-godalci so sklenili morda kar neke vrste enega od vrhunskih večerov letošnjih /18./ Vranskih poletnih večerov 2026. Nadaljeval se bo 29. avg. v p. c. sv. Mohorja in Fortunata v Stopniku z nastopom Pihalnega kvinteta Tolmun; torej še ena tipična komorna zasedba (brez klavirja), kar seveda daje tem poletnim večerom svojo posebno draž.

Finale