Kulturni center Maribor, 2026, spremna beseda Tonja Jelen
Piše: Matej Krajnc
Prijatelj Tomi Lorber mi je pred kratkim poslal svojo novo ploščo, na kateri je zbral svoje uglasbitve poezije Boruta Gombača. Flashback dvajset let in Kantfest. Nato spet flashback in Rokerji pojejo pesnike. Gombač je bil v slednjem izdatno zastopan s strani različnih glasov, od (žal) zaustavljenih Kvintonov, do Tomija, podpisanega in še koga. A prav Kvinton in Tomi so se najbolj sistematično lotevali Gomačevega opusa in če prištejemo še Marka Groblerja, nam je jasno, da je Dylan preprosto moral dobiti tisto Nobelovo. Ker sta beseda in glasba, če prideta spod veščih rok, tako neločljivi, da je pravzaprav greh sekati to ali ono lipo. Ali lipec. Dobroletovino ali hudolesovino. Kar nekaj dobroletovine je spet v pričujoči knjigi, ki že v naslovu pove bistvo. Je to koncept? Nagovor bralcu? Zagotovo delež obojega. Gombač namreč nikoli ne zapisuje besed kar tako.
Gombač v pričujoči knjigi sestavlja in razstavlja. Še pred začetkom prvega razdelka z vdihovanjem precej empirično nakaže, kam mer poezija in kaj poezija sploh je. Nato pa veže besede v pesniške miniaturke, precej drugačnovrstne pesmi, kot smo jih vajeni iz z veroniko nagrajene knjige (ali pa ne) in iz proslulih zbirk njegovih šansonov. Daljše pesmi v razdelkih ponavadi sledijo krajšim, kot nekakšen razširjen komentar so, nerazlaga, ampak komentar. Balec (vsaj tale) ostaja usmerjen k tistim predhodim, kratkim; te včasih (ali je bilo to mišljeno ali ne, ne vem – morda so ti utrinki res zgolj pragovi) z eno samo (ali z dvema) besedama dosežejo učinek liričnega kladiva, ki useka, ko je najbolj potrebno, a useka kot tipka, kot nekaj, kar odtuhta in odtehta. Lahko bi navedli nekaj primerov teh udarcev, a v prozaičnem zapisu bi bralec morda ne dobil prave predstave, čemu so takšni, kot so. Treba je prebrati tudi tiste daljše pesmi.
Kakšen kamen torej? Dober kanen, bi dejal Milčinski, mi pa dodajamo: saj pojasnil ne terja zase. In potem, ko že tuhtamo o konceptih in premikih, srečamo na strani 79 tole:
Na voljo mi je
neskončna količina časa
za skrben izbor
pravih besed
na pravem mestu.
Pet verzov za mojstrski opis pesniškega poklica. “In čeprav je muka, zidam, ker je slast,” je nekoč v podobnem duhu zapisal Kajetan Kovič. In realnost je, kakršna je:
Natanko ob sedmih zjutraj
s službeno kartico
potrdim svojo prisotnost,
čeprav nedeljsko popoldne
na zapestju
nikoli ne nosi ure
in je ponedeljek v resnici
še neskončno
daleč.
Pa je to ta realnost? Ali je realnost vendarle ono drugo? Ne sezite mi v besedo, rečem, ker se moram vrniti. Vrniti se moram na začetek, da bom lahko še enkrat prebral konec.
