Site icon Kulturno medijski center Slovenija

Borja Bolčina: Valter II

Advertisements

Literarno društvo IA/Črna skrinjica, 2025

Piše: Matej Krajnc

Borja Bolčina je pesnik in glasbenik, ki se je na slovenski literarni sceni uveljavil z izrazom, v katerem se prepletajo pripovednost, opazovanje vsakdanjega življenja in občutek za ritem. Njegova ustvarjalna pot je zanimiva tudi zaradi povezanosti z glasbo. Umetniško je začel kot pisec glasbe in kitarist v rock skupini Zaklonišče prepeva, pozneje pa je svojo ustvarjalnost vse bolj usmerjal tudi v poezijo. Zbirke: Bologna (2016), O zlatih ribicah (2019), Valter (2022) in Vietnamski notesnik (2024). Z zbirko Valter je leta 2022 prejel priznanje za najboljšo samozaložniško knjigo poezije, leta 2024 pa je bila zbirka nominirana za Jenkovo nagrado. Leta 2025 je pri založbi Črna skrinjica izšla zbirka Valter II, ki nadaljuje pesniško raziskovanje iz enke.

Že naslov Valter II nakazuje navezavo na predhodno zbirko, vendar je zanimiv tudi kot odločitev, da avtor literarnega lika oziroma poimenovanje ohrani in ga ponovno postavi v središče pesniškega dogajanja. Takšno nadaljevanje odpira vprašanje, kaj se zgodi z literarnim svetom, ko ga avtor po določenem času znova obišče. Se je spremenil njegov glavni lik, se je spremenilo okolje ali predvsem pogled, skozi katerega spremljamo dogajanje? Naslov ne obljublja nujno ponovitve, temveč možnost nadaljnjega razvoja že vzpostavljene pesniške pripovedi.

Za Bolčinovo pisanje je značilno, da poezije ne gradi izključno na kratkih, zgoščenih izpovedih ali na metaforičnih podobah, temveč ji pogosto daje izrazito pripovedno razsežnost. V zbirki Valter so pesmi zasnovane kot daljši pripovedni tokovi, ki spominjajo na pesmi v prozi. Lirski subjekt opazuje svet okoli sebe, beleži posamezne prizore in jih povezuje v razmišljanje o sodobnem življenju. Pri tem se ne postavlja nujno v položaj nekoga, ki bi imel odgovore na vprašanja, ki jih odpira. Bolj ga zanima samo opazovanje, premikanje med različnimi položaji in iskanje smisla v pojavih, ki se na prvi pogled zdijo povsem običajni.

Takšen način pisanja je zanimiv predvsem zato, ker avtorju omogoča, da se ne omejuje na en sam motiv ali razpoloženje. Vsakdanji prizor lahko postane izhodišče za širše razmišljanje, osebna izkušnja pa se lahko poveže z družbenim okoljem. V ospredju ni nujno dramatičen dogodek, temveč način, kako ga posameznik doživlja in razume. Prav v tem je mogoče prepoznati eno od pomembnih značilnosti Bolčinove poetike: zanimanje za človeka, ki se znajde sredi številnih zunanjih dražljajev, pričakovanj in zahtev, obenem pa skuša ohraniti lastno perspektivo.

Pomemben del njegove poezije je tudi urbano okolje. Mesto ni zgolj kulisa, v kateri se odvija pesniško dogajanje, ampak prostor srečevanja različnih ljudi, navad in življenjskih položajev. V njem se posameznik premika med javnim in zasebnim, med neposrednim stikom z drugimi in občutkom odtujenosti. Takšno okolje ponuja veliko možnosti za opazovanje, saj se v njem prepletajo hitrost vsakdanjega življenja, ponavljanje navad in številni drobni dogodki, ki jih običajno ne dojemamo kot nekaj posebnega. Bolčina jih zna uporabiti kot gradivo za pesniško razmišljanje.

Pri tem je pomembna tudi pripovedna struktura. Njegove pesmi ne delujejo kot skupek nepovezanih misli, temveč pogosto ustvarjajo občutek gibanja skozi čas in prostor. Bralec ima občutek, da sledi nekomu, ki se sprehaja, opazuje, razmišlja in se odziva na okolico. Pesem se tako razvija podobno kot filmski prizor: pogled se lahko zaustavi na podrobnosti, se nato oddalji in zajame širšo sliko ali pa se nepričakovano vrne k nečemu, kar se je pojavilo že prej. Takšen način pisanja omogoča večplastno branje, saj pomen ne izhaja samo iz posameznih podob, temveč tudi iz njihovega zaporedja in medsebojnih povezav. Zanimivo je seveda tudi razmerje med Bolčinovo glasbeno in pesniško ustvarjalnostjo. Njegova glasbena izkušnja je pomembna za razumevanje občutka za ritem in zvočnost, ki ga prinaša v literarno pisanje. Poezija je zanj očitno tudi prostor, v katerem se lahko pripovedni tok razvija drugače kot v pesmi, namenjeni uglasbitvi. Kljub temu je mogoče v njegovem pisanju zaznati posluh za ponavljanje, tempo in naravno tekočnost jezika. Besedilo ne potrebuje nujno izrazitih formalnih učinkov, da bi ustvarilo ritem. Ta nastaja tudi skozi dolžino stavkov, menjavanje miselnih poudarkov in način, kako se posamezni prizori sestavljajo v celoto.

Valter II je zanimiv tudi v širšem kontekstu avtorjevega dosedanjega ustvarjanja. Bolčina je v prejšnjih zbirkah prehajal med različnimi okolji in tematskimi izhodišči, od prostora Bologne do vsakdanjih življenjskih prizorov in potopisnih zapisov. Pri tem se ni omejeval na eno samo obliko pesniškega izražanja. Njegovo delo kaže zanimanje za svet, ki ga opazuje neposredno, brez potrebe po idealiziranju ali pretiranem olepševanju. Prav zato je pomembno, da tudi nadaljevanje Valterja beremo v kontekstu njegovega širšega ustvarjalnega razvoja. Posebnost takšne poezije je, da bralca ne vodi vedno po vnaprej določeni poti. Namesto jasne zgodbe ali enoznačnega sporočila ponuja niz opazovanj in razmislekov, ki se lahko med branjem povezujejo na različne načine. Bralec mora biti pripravljen slediti toku misli, se ustaviti ob posamezni podrobnosti in sprejeti, da pesem ne bo nujno ponudila zaključka, ki bi dokončno pojasnil vse, kar se je v njej odprlo. Takšna odprtost je lahko zahtevnejša, vendar omogoča tudi več prostora za lastno interpretacijo.

Borja Bolčina s svojo poezijo tako raziskuje predvsem razmerje med posameznikom in okoljem, v katerem živi. Ne zanima ga samo človekova notranjost, temveč tudi svet, ki jo oblikuje, včasih omejuje in pogosto postavlja pred nova vprašanja. Valter II je v tem smislu nadaljevanje ustvarjalne poti, na kateri avtor razvija pripovedno poezijo in svoj značilni način opazovanja stvarnosti. Njegovo pisanje ne išče nujno velikih odgovorov, temveč pozornost usmerja k posameznim prizorom, mislim in izkušnjam, iz katerih je sestavljeno vsakdanje življenje. Prav v tem se skriva zanimivost njegovega pesniškega pristopa: v sposobnosti, da iz navidezno običajnega gradiva ustvari prostor za razmislek o človeku in času, v katerem živi.

Exit mobile version