Piše: Aleš Jelenko
Etika je vse bolj v uporabi tudi na poslovnem področju. Čeprav etika kot filozofska disciplina obstaja že od časa Platona, Sokrata in Aristotela, pa so se podjetja začela pogosteje z njo ukvarjati šele v zadnjih desetletjih. Svoj razcvet je začela doživljati v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Kramžar, 2005, str. 1). Študije Raymonda Baumharta – med leti 1961 in 1968 – se smatrajo kot prvi resni prispevki o poslovni etiki. Njegov naslednjik, ki definicijo poslovne etike razvija naprej, pa je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja bil Richard DeGeorge. V osemdesetih in devetdesetih letih so se začeli uvajati programi oz. predmeti etike tudi na šolah in univerzah. Najhitrejše so bile seveda katoliške univerze. Poslovna etika je v tem času razvila kopico podvrsti: etika v marketingu, finančna etika … (Marcoux, 2008) Kako pa se podjetja sploh ukvarjajo z etiko? Predvsem tako, da skušajo ugotoviti, katera njihova ravnanja so etična in katera niso. Družba v današnjem času stremi k etičnemu delovanju vseh organov in institucij, med katera sodijo tudi podjetja, le-ta pa morajo zaradi tega poslovati tako, da ustrežejo etičnim pričakovanjem družbe (Kramžar, 2005, str. 1).
Poslovna etika govori o tem, kako naj ljudje v poslovnem svetu ravnajo, kadar se znajdejo na razpotju med različnimi vrednotami. To velja za etiko nasploh, pa tudi za poslovno etiko in etiko poslovnega komuniciranja. Etika poslovneža je nabor normativnih pravil za odločanje (kodeksi, standardi), ki narekujejo, kako naj ukrepa, kadar gre za koristi, pravice in dolžnosti do samega sebe, zaposlenih v organizaciji, okolja v katerem organizacija deluje. Etika in morala poslovneža sta tesno vezani na organizacijo (Poslovna etika – da ali ne, 2008).
»Temeljni cilji, ki jih zasleduje poslovna etika so varovanje vsebine gospodarskih odnosov, v katerih naj bi bila dana vsakemu udeležencu enaka možnost pri nastopanju in uveljavljanju svojih interesov. Promet blaga in storitev je na primer primarno sicer urejen z ekonomskimi zakonitostmi, s tem da pravo pospešuje in korigira te ekonomske zakonitosti zaradi uresničevanja širših družbenih interesov. Glede na to, da so družbenoekonomska razmerja, zelo dinamična, spremenljiva, pravne norme pa so statične, se nujno pojavlja potreba po fleksibilnem instrumentiranju, ki bi korigiral pravno urejanje teh razmerih glede na potrebe trga in družbe, in sicer zlasti na tistih področjih, kjer pravo ne more biti učinkovito, bodisi zaradi hitrih družbeno ekonomskih sprememb ali pa zaradi neprimerne pravne norme za urejanje tega segmenta družbenih razmerih. Ta inštrument najdemo v poslovni etiki oz. v posebnim moralnih kriterijih za ocenjevanje ravnanja subjektov v medsebojnih odnosih gospodarjenja nasploh. Uveljavljanje poslovne etike v družbenoekonomskih odnosih omogoča uresničevanje načela človečnosti, ki so temu načelu po naravi tuji. Etika poskuša človeku vedno znova odgovoriti na vprašanje, kaj je dobro« (Profesionalna etika pri delu z ljudmi, 1996, str. 179–180).
Kot je bilo ugotovljeno zgoraj, je poslovna etika tista točka v podjetju oz. gospodarstvu, ki skuša omejiti ter zmanjšati nedovoljena ravnanja med zaposleni ali med podjetji. V večini primerov gre za nek nabor pravil ali kodeksov, katerih naloga je poenotiti vrednote znotraj poslovno-gospodarskih subjektov in njenih zaposlenih.
Tisti, ki jim je razmišljanje o poslovni etiki odveč, seveda skušajo utemeljevati svoja stališča in ravnanja. Štiri pogoste utemeljitve, zakaj je prav, da management tu in tam neetično odloča in nemoralno ravna (Poslovna etika – da ali ne, 2008) so:
- Interesi podjetja so lahko pred etičnostjo. To pomeni, da cilj dovoljuje neetična sredstva za doseganje teh ciljev. Poleg tega gre ponavadi za kratkoročne interese, stališče pa je v nasprotju z dolgoročnimi interesi vodstva, podjetja in lastnikov.
- Neetično delovanje bo ostalo prikrito. Že res, vendar je verjetnost odkritja nasprotno sorazmerna s posledicami, tveganje očitno ni v skladu z zaupniško vlogo managerjev.
- Manager, ki neetično ravna zaradi (domnevnih) interesov podjetja, naj bi bil ob morebitnem odkritju deležen zaščite v podjetju. Pričakovanje je naivno, saj bo podjetje prednostno varovalo svoje skupne interese.
- Neetično ravnaje ni izrecno v nasprotju s črko zakona in torej ni prepovedano. Delovanje med izrecno dovoljenim in izrecno prepovedanim pa lahko krši koristi in pravice udeležencev podjetja.
Vsak lahko seveda sam presodi ali so zgoraj navedeni vzroki za neetično ravnanje utemeljeni ali ne, vsekakor pa velja o njih razmisliti. Dejstvo je, da neetično ravnanje ni nujno tudi zakonsko prepovedano. In v primeru, da imajo cilji podjetja za managerja prednost pred etičnimi normami, se neetična ravnanja lahko pojavijo kadarkoli. Vendar, ali so to res neetična ravnanja?
Viri in literatura:
- Kramžar, M. (2005). Etični vidik organizacijskega komuniciranja. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.
- Marcoux, A. (2008). Business Ethics. Stanford Encyclopedia of Philosophy,
pridobljeno 15. junija 2011 iz http://plato.stanford.edu/entries/ethics-business/ - Poslovna etika – da ali ne. (2008) Poslovni bazar.
Pridobljeno 21. februarja 2011 iz http://www.poslovni-bazar.si/?mod=articles&article=965 - Profesionalna etika pri delu z ljudmi (1996). Maribor: Univerza v Mariboru, Inštitut Antona Trstenjaka v Ljubljani.