Antična etika

Piše: Aleš Jelenko

Z nastankom Grčije se je etika prvič pojavila kot filozofska disciplina. Začetnika etike – po filozofski plati – v času antike sta bila Sokrat in Platon, avtor prvega celovitega etičnega sistema pa je bil Aristotel. To je obdobje od leta 470 pr.n.š. pa vse do leta 270 pr.n.š. (Robas, 2003, str. 2).

Platon: Izbrani dialogi in odlomki

Filozofsko obdobje antične etike se je odvijalo sočasno z razcvetom grške kulture. Misleci tega časa poudarjajo mero, pravi trenutek in spoštovanje zakonov. V tem obdobju je najpomembnejša sistematičnost vrednot in vrlin, ki jih filozofi in misleci poskušajo razporediti po nekem logičnem zaporedju in pomenu (Kovačič, 2007, str. 16–20). »Temeljno določilo je pravilnost ali tisto, kar je prav – na čemer temelji pravičnost, ki najgljobje izraža to načelo. Vrednote (vrline) morajo biti tudi obče (splošne), sprejemljive vsem in veljavne za vse. Hkrati morajo biti samostojne, zlasti od religijskega vrednotenja, kot tudi se morajo razlikovati med seboj. Tako se gradi sistem vrednot – vrlin nravnosti. Tisto najvišje v etiki, kar določa ostale, se spremeni v filozofskem obdobju. Naštejmo najpomembnejše: etika spoznanja, etika zadovoljstva, etika volje, etika vrline in etika dolžnosti. Skupno vsem je razumsko utemeljevanje etičnih vrlin in vrednot« (Kovačič, 2007, str. 20).

Sokrat je v času svojega življenja (470–399 pr.n.š.) raziskoval samega sebe. Ugotovil je, da je znanje vrlina in da človek – glede na vso znanje na svetu – ne ve prav veliko. On je tisti, ki je izrekel znameniti stavek: »Vem, da nič ne vem.« Sokrat je precej časa namenil iskanju smotra – dobrega. Od tukaj tudi njegov trk z etiko in moralo (Tavčar, 2008, str. 42). Sicer pa Sokrat velja za enega najpomembnejših filozofov – z njim se začne novo obdobje v antični filozofiji. Njegova zapuščina je najbolje ohranjena v zapisih njegovega učenca Platona, ki je kasneje učil Aristotla.

Platon je bil torej Sokratov učenec. Deloval je v obdobju od 427 pr.n.š. do 347 pr.n.š.. Zapustil nam je ogromno spisov, večinoma v obliki dvogovorov oz. dialogov z drugimi filozofi. Njegova dela se zaradi tega precej razlikujejo od del drugih velikih mislecev. Bil je idealist. Zanj je bila ideja dobrega temelj vedenja človeškega bitja (Tavčar, 2008, str. 42). »Platonova etika je idealna etika« (Kovačič, 2007, str. 40).

Naslednji veliki filozof, mislec in pisec je Aristotel, ki velja za utemeljitelja znanstvene logike. Je popolno nasprotje Platona, saj velja za tipičnega realista (Tavčar, 2008, str. 42). Njegovo najpomembnejše delo, ki govori o etiki, dobrem in zlem, nosi naslov Nikomahova etika, po očetu Nikomahu. Aristotel se v marsičem ni strinjam s Platonom, saj je bil karakterno popolnoma drugačen; bil je bistveno bolj racionalen. Vsa izkustvena spoznanja je vezal na razum (Kovačič, 2007, str. 43–45).

Aristotel: Nikomahova etika

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.