Založba Kreslin/ distribucija Dallas, 2023
Piše: Matej Krajnc
“Kje je Fanny, Vlado?”
Vlado Kreslin zdaj že dobro poldrugo desetletje izdaja plošče, ki so medsebojno tesno povezane: stojijo same zase, obenem pa nekako prehajajo druga v drugo in iz druge: pesmi z njih se pojavljajo v številnih oblekah in različicah, kdo bi rekel inačicah, a so kljub temu nepogrešljivo zlasti “snovi iz sanj”, entitete, ki jim daje glas avtor in interpret – ta je letos dopolnil sedemdeset let, avnojevec, ki ga zvrstne oznake ne zanimajo, saj je bil že vse: rocker, šansonjer, hitmejker, blueser, poprocker, folkrocker, itd., ipd., v imenu te ali one glasbene zgodovine. Dylan je nekoč dejal, da je “song and dance man” in morda bi to veljalo tudi za Kreslina, ki je na pričujoči plošči, jebat ga, tudi Chuck Berry. A pustimo zvrstne oznake in šale po Levstiku takim ljudem v napotje, ki ne znajo drugega, kot z njimi dražiti svojega bližnjega, in poglejmo, kako je z novim jubilejnim albumom: uradno predstavitev je doživel sredi knjižnega sejma, tisti četrtek 23. 11. dopoldne, v dvorani Alme Karlin v Cankarju, kjer so predstavili tudi vinilno izdajo albuma Ptič (2000), a o njem posebej. Že malce prej je v naš prostor prihitela nekakšna medijska prednapoved, pesem Skači, Marko, avtorska variacija na ljudsko temo, ki jo je Kreslin poprej izdatno igral z Beltinško bando. Tisti Chuck Berry zgoraj ni naključen; Kreslin je Markota navil na znamenit berryjevski riff in mu z rohnečim glasom dal novo, krepkejšo pesniško/glasbeno podstat. Celebration? Well … album ima tudi otožnejše podtone.
Če bi šli po Čopovi in ljudi spraševali, kdo sta bila Levon Helm in Robbie Robertson, bi najbrž morali malce počakati. Če bi zapeli najbrž najproslulejši komad njunega benda The Band, bi bili najbrž spet presenečeni. Kdo ve, koliko vprašanih bi poskočilo, koliko bi jih samo gledalo. Ker Kreslinovo kariero spremljam že zelo dolgo, vsaj tam od 1980, sem navajen, da ima vsaka njegova odločitev nekakšen zgodbeni backup; ima ga seveda tudi The Weight in to nizozemskega, sam protagonist ga razloži v knjižici, priloženi plošči. Zgodba se sprva bere kot nekaj iz Rudija Carrella, na koncu pa je twist, ki iz na videz naključne izbire (pa tudi, če bi ne bilo zadaj te zgodbe, bi najbrž ne bilo naključje), naredi eno najpretresljivejših Kreslinovih izvedb vseh časov. Fanny smo vsi poznali, seveda. Well, what the fuck! In vaskič, ko poslušam The Weight, se spomnim na bratovski bend CCR, ki so imeli na svojih ploščah podobno štimungo. Recimo v pesmi Lodi. Ali kje drugje. In če potem pomislite še na Basement Tapes ali Flying Burrito Brothers …
Plošča je za našo generacijo polna referenc: nismo bili več najbolj smrkavi osnovnošolci, ko je prišel na zaslone Čisto pravi gusar. Izšla je Vladova prva samostojna kaseta, potem vse tiste plošče s Krpani … Poprej je bil v Apollu, Horizontu, Avanturi, družijo naju številni skupni tesni glasbeni kolegi, zdaj mnogi že pokojni. Zato pričujoča plošča z vsakim poslušanjem pridobiva na teži, čeprav sem najprej pomislil: zakaj spet S tabo je izi, pa zakaj sedemnajst komadov? Potem sem šel znova poslušat Drevored, Srečala in Prinesem, tri albume, ki stojijo v nizu. Niz se zdaj dopolnjuje, najprej z jubilejem, nato z nekaterimi novimi avtorskimi poglavji, ki skačejo iz zaporedja vnovičnih srečevanj in drugih podobnih pripovedk. Začne se s pesmima Mila moja in Čakaj, sin moj. Tu sta Kdo bo šel in Hej, muzikanti: nov singl. Iz Muzikantov je tudi naslov. Hipna asociacija na album Nekega jutra, ko se zdani (1994), ki bi se mogel pridružiti Ptiču na vinilu. In na koncu med novimi Moja draga se rada slika, rokabili, ki nas nekako pripravi na poskočnega Marka. Vmes kup sodelovanj s tradicionalnimi ali ponarodelimi/poltradicionalnimi temami, od Odi dežek (z Zvezdano Novaković) preko Belih ruž in Nevidnega. Tu je Leopold I, Masayah, D. M. Mortensson in Ajdina Kreslin, tu so Batista Cadillac, pa Orleki v novi različici Malih bogov. In če dva remaka pesmi S tabo je izi, pa že omenjena pesem iz Čisto pravega gusarja in zaključna Nocoj bomo m i prižgali dan iz obdobja Krpanov, zdaj pa s Kombinatkami, za nekakšno zgoraj omenjeno “generacijo” ni dovolj, prisluhnite znova novim avtorskim poglavjem: razigranosti Moje drage, ki je nekakšno bolj sproščeno dopolnilo pesmi Kaj naj ti prinesem, draga s prejšnje plošče (ta pa spet poklon Boots Of Spanish Leather in celi vrsti ljudskih tem s tega naslova), pa intimi Mile moje in Čakaj, sin moj. Je Kdo bo šel dvogovor z minljivostjo, mimobežnostjo morda? So novi Muzikanti potrditev življenjskih izbir? Če odgovori niso zapisani v vetru, jih morda najdete na letošnjih Cankarjevih koncertih. Ki ne oznanjajo nujno zime, bolj kontinuiteto in konsistenco. Fajn je tudi imet nove komade. In novo ploščo, kajne, sploh ker smo še vedno za klasične nosilce zvoka. Jebeš pretočne vsebine, čeprav znajo bit simpatične. A če lahko kliknemo Apple Music, lahko damo tudi ploščo v predvajalnik. Kaj porečeš, Marko?
