Piše: Matej Krajnc

ZKP RTVS, 2021

Ena temeljnih plošč “novega” kantavtorskega vala, ki se je pojavil tik pred razpadom skupne države in segel v prva leta nove, je zdaj na voljo v vinilni različici, tisoč oštevilčenih izvodov, in sicer kot dvojna LP-plošča, na kateri je program, ki je pred tridesetimi leti in nekaj drobiža izšel na cedeju. Bila je seveda tudi kaseta, ki je štela nekaj manj pesmi (kaseta 11, cede 15) in tudi naslovnica je bila nekolikanj drugačna. A minimalistična belina cedeja in (zdaj tudi) vinila je pesmim, ki so na njem, pisana na kožo. Vlado Kreslin je izročilu prekmurske pesmi dal legitimno rockersko držo in ga zapisal v kolektivni narodni spomin. S pesmijo gre, to smo že vzeli, z roko v roki tudi istoimenski roman Ferija Lainščka, ki je postal eno njegovih najbolj uspešnih, znanih in priljubljenih del. Kaj torej reči, ko držimo vinilko v rokah?

Na njej je pravzaprav zapisana zgodovina Kreslinovega dela do takrat, plošča je torej antologijska, kot je leta 1987 bila kaseta Vlado Kreslin. Spominjamo se oranžne naslovnice z zazrtim pogledom. Nato se spominjamo tudi zelene različice. Spominjamo se Pompetove/Levskijeve Daniele s Predmestjem, izbora iz let pri Horizontu, Avanturi, pa Jesihovega/Adamičevega pesniškega parčka in odbite udarnice, ki nam je bila mulcem takrat najbolj všeč, Pridi z omare. A ta kaseta ni bila nikoli objavljena na nobenem drugem nosilcu zvoka in z nje sta na vinilu zdaj Tista črna kitara in Dan neskončnih sanj; obe sta bili takrat bržčas najbolj znani Kreslinovi solistični uspešnici.

Pričujoča vinilna izdaja je narejena kot “gatefold” in v sredini je poleg bogatega fotografskega gradiva spremno besedilo Jureta Potokarja, ki zapiše, da bi bilo za trajni kolektivni spomin naroda dovolj že, ako bi Kreslin napisal samo naslovno pesem. Zapiše tudi nekaj drugih resnic: da je Kreslin v sedemdesetih in osemdesetih navduševal kot rocker, da si je prislužil celo festivalsko zmago, da je s Krpani pel kot predskupina na proslulem prvem Dylanovem koncertu pri nas … a da je zares velik postal, ko se je vrnil h koreninam in jih povezal z vsem, kar je počel do tedaj. Dokazi za to so navsezadnje vsi albumi in mnoga za našo in mednarodno glasbeno sceno pomembna raziskovanja, ki so nastala po izidu izvirnika tele plošče. Sam Kreslin pove, da je šlo za prvi digitalni album v samostojni Sloveniji; izšel je konec junija 1991, v času divjih ognjev, ki pa so takrat še kazali naprej in navzgor. Zvok Beltinške bande je nato za nekaj časa postal zaščitni znak njegove muzike, a na nekolikanj drugačen način – igrali so My Way, Satisfaction in Lili Marlen, igrali so ljudske in Kreslinove avtorske, bili so pravzaprav alterrockovski bend. Ker sem sicer nekolikanj mlajša generacija od Kreslina in Potokarja, odraščali pa smo v približno istih okoliščinah tedanje federacije, moj Kreslin ni samo tisti, ki je po Roži začel nastopati v Cankarju, izdal niz antologijskih albumov in nam približal sentiment Prekmurja, ki je pravzaprav tudi sentiment Zvonka Bogdana, Balaševića in vseh tistih, ki sem jih v tej štimungi poslušal od malih nog, pač pa je, kot se tudi spodobi, vselej večplasten: od igre, ki je je konec, preko tridesetih let, neskončnih sanj, Danijele senjorite, zvrtenih višin, vseh naših pravljic in belih nogavičk do vejlih vencev, belih nedelj in pesmi, kot je Spet doma, ki sta jo soustvarila s pokojnim Žanom. Nekje zadaj je vedno duh žal takisto pokojnega Tomasa, tu so Činč, Cole, Mišo Gregorin, Lado Jakša, Žvelc, Sekne in tudi Quatebriga. Nekje naokrog je tudi Oto Pestner, ki je pred desetletji pel Gledal tvoje sem oči sanjave. Z njim seveda Ziherl. In tako naprej, niz je dolg in zanimiv.

Na vinilki piše: posebna izdaja za zbiratelje, arhivska dokumentacija, 180g vinil, restavrirani posnetki, poseben LP mastering, omejena, oštevilčena naklada, vsebuje pretočno kodo. Če se prav spomnim, je bil Ringo tisti, ki je dobil prvi oštevilčeni izvod Belega albuma. Moja Roža nosi številko 672.