Piše: Matej Krajnc
Kreslin/Dallas 2019
V zadnjem desetletju se je Kreslinu marsikaj dogajalo: poleg tradicionalnih razprodanih koncertov v Cankarjevem domu je bil gost na plošči Balkan Reunion z Barcelona Gypsy Klezmer Orchestra, z bratoma Guissé in Igorjem Leonardijem je obelodanil bluesovsko ploščo Never Lose Your Soul, pri Croatia Records izdal Greatest Hits, pri Dallasu Umjesto koga roža cveti (kompilacijo avtorskih in drugih že ponarodelih pesmi in sodelovanj, med drugim s Parnim valjkom, Lidijo Bajuk, Šajeto, Zapadnim kolodvorom, Radetom Šerbedžijo in drugimi), pri slovenski ZKP (tudi na vinilu) koncertno retrospektivo Kreslinovanje, obelodanil obnovljeno spletno stran in vmes ustvarjal še nove avtorske pesmi. Te so konsistentno izhajale na albumih (Drevored, Če bi midva se kdaj srečala) in konec prejšnjega leta tudi na pričujoči plošči, ki nadaljuje ta niz.
Dotična plošča Vlada Kreslina je hkrati nov studijski album in nekakšen hiter pregled zadnjega desetletja. Pri samohodcih, kar kantavtorji (in tudi rokerji) zagotovo so, in samospevcih, kamor Kreslin kot član Društva pisateljev zagotovo sodi, je že stara navada, da ves čas nadgrajujejo lastno delo in pretuhtavajo tudi že prehojena poglavja – na novo, kot izziv ali idejo, kaj se da še storiti. Tako na novi plošči najdemo denimo Reko z albuma Če bi midva se kdaj srečala (2015) in S tobom je izi, ki je v slovenski različici izšla na plošči Drevored (2010). A rdeča nit albuma teče na dveh ravneh: konceptualno okrog pesmi Tista zakartana ura, ki je naslovila tudi knjigo pesmi (Beletrina 2018), sicer pa v krogotoku avtorskih tem z raznorodnimi in številnimi referencami; te so za (kot bi svojčas dejali) okorelega komparativista največja poslastica. Že naslovna pesem izkazuje navezanost na dylanovsko baladno izročilo iz pesmi Boots of Spanish Leather (1964), ki pa po drugi strani nosi na sebi vplive različnih evropskih in drugih baladnih/pevskih izročil. V taisti pesmi najdemo duhovito intertekstualno referenco na pesem Bele rože iz Aten (Weisse Rosen aus Athen, pri nas Ivanka Kraševec, sicer Nana Moskouri), in če poslušamo naprej, najdemo številne druge reference na ljudske pesmi in balade v okvirih novih Kreslinovih avtorskih poglavij (Life is today, Leti, leti, Oj žena, žena). Ob pozornem branju in poslušanju pa lahko dodamo še, da je nadpomenka za koncept albuma pravzaprav ljubezen, tako ali drugače, vse se dogaja v dvoje in vse v dvoje tudi teče, čeravno je v občutju pesmi ves čas prisotna panonska melanholija in samost, ki pa je danost, ne usoda.
Album se sicer konča s spominom, tudi neke vrste ljubeznijo, ko se po prvi različici Tiste zakartane ure v folkrockovski obleki pojavi še druga z moškim pevskim zborom Srečko Kosovel in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Sodelavci na plošči so številni in pestri: od že ustaljenih sodelovanj z Galom Gjurinom do Saše Olenjuka, soavtorja pesmi Leti, leti Iztoka Cergola, pevca in pianista Milete Grujića, Žana Serčiča na električni kitari in nabora drugih glasbenic in glasbenikov, ki so vsi navedeni pod posameznimi pesmimi na notranjem ovitku digipaka. Žal umanjka Kreslinov najzvestejši sodelavec zadnjih tridesetih let, pokojni Miro Tomassini, a pričujoča plošča je kot taka tudi nekakšen poklon njegovemu prispevku v Kreslinov opus in zgodovino naše popularne glasbe. Dovolj zgovoren je že verz iz pesmi Tista zakartana ura, ki je sicer nastal še pred Tomasovim odhodom, a povzema univerzalno ontološko občutenje minevanja: “V kaverni dobljena, v krčmi izgubljena / ura ne govori, / komu že bije, komu še teče in komu zvoni.”
“Samo srce prinesi nepokvarjeno nazaj” pa je verz iz naslovne pesmi, citiran tudi na ovitku plošče, osrednja misel novega Kreslinovega opusa, ki je hkrati intimna in tudi aktualna, angažirana. “Koliko src pa dandanes pravzaprav je nepokvarjenih?” se lahko vprašamo. A Kreslinova pesem ni samo od dandanes – je od danes, od nekoč in bo tudi od jutri.